Komentar / Begunci z Rodosa

Predvidljivost sodnih odločb naj bi bila načeloma nekaj pozitivnega, znak stabilnosti in zrelosti pravne države. Zakaj je potem ravno predvidljivost, tako predvidljivost odločitve kot tudi predvidljivost tesne večine, pet proti štiri, s katero je bila izglasovana, tisto, kar najbolj zmoti ob odločitvi ustavnega sodišča, da dopusti referendum o spremembi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ki zakonsko zvezo opredeljuje kot vsako življenjsko skupnost dveh oseb in ne več izključno moškega in ženske. Morda zato, ker ne gre za predvidljivost v načelnosti (pri čemer mislim na načelnost pozicije varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne glede na to, za pravice katerega posameznika ali skupine v konkretni zadevi gre), pač pa ravno nasprotno, za predvidljivost v nenačelnosti. Če bi namreč isto ustavno sodišče dosledno zastopalo stališče in favorem pravici do referenduma, kot ga je v zadnji odločitvi, potem bi državljani pred slabimi tremi leti na referendumu morali odločati tudi o usodi zakonov o SDH in ukrepih za krepitev stabilnosti bank. Pa nis(m)o. Čeprav s(m)o še kakšno leto prej na referendumu odločali o usodi pokojninske reforme.