Kritika / Ti me nosiš

Ženska soba.

Film Ti me nosiš, ki mozaično prepleta usode različnih ljudi, predvsem žensk, potegne na Babilon, Usodno nesrečo in Kratke zgodbe, toda dejansko je hrvaški Nashville, le da zaodrje country festivala zamenja zaodrje telenovele “Ujetniki sreče”, kjer se vsi – od režiserke (Lana Barić) do noseče producentke (Nataša Dorčić) – na vse najartificielnejše načine trudijo, da bi ustvarili vtis “prave” sreče, “pravih” emocij, “pravih” poljubov, “prave” bolečine, “pravih” solz, toda tako kot se v Altmanovem Nashvillu izkaže, da so življenja ljudi tako kičasta kot pesmi, ki jih pojejo, se tudi tu izkaže, da je življenje le imitacija making-ofa telenovele, saj se morajo vse te ženske, od režiserke in producentke do desetletnice (Helena Beljan), ki bi najraje “posvojila” Zdravka Mamića, in njene mame (Nataša Janjić), ki pošlje svojega moža, gangsterja, delat, obnašati kot špartanske superjunakinje, kot nogometne menedžerke, da bi preživele kaotične odnose z izgubljenimi moškimi in sterilno družbo, v kateri lahko življenje postane telenovela, ne pa več življenje.

Ti me nosiš je epos: čist kot solza, mučen kot slab odnos, briljanten kot seks nosečnice, osupljiv kot manjšina, nor kot genij, surov kot dotik, nadrealističen kot realnost, subverziven kot ženska.

(Kinodvor)