Konservativna revolucija za zeleno mizo

Vsa čast dekletom, ki so se v Ustavnem sodišču uprla večinskemu mnenju, vendar se mi zdi, da je v tej ustanovi čas za veliko radikalnejše poteze: za odstop drugače mislečih in za javno priznanje, da si je del ustavnih sodnikov, očitno večinski, zadal politični cilj, ki nima nobene zveze s poslanstvom Ustavnega sodišča, ki je izrazito protidemokratičen in najverjetneje globoko protiustaven – konservativna revolucija. Tisto, kar nikakor ne uspe na volitvah, poskušajo doseči za (oziroma pod) zeleno mizo. Pri tem imajo ustavni sodniki najmanj dva mogočna zaveznika: javno TVSLO in slovensko RKC, in pa političnega botra, ki jim ga je, resnici na ljubo, nastavil glas ljudstva: predsednika republike, Boruta Pahorja. Ta si je kot osrednji cilj svojega mandata očitno zastavil razgradnjo še zadnjih branikov ustavnosti, zakonitosti, transparentnosti in, konec koncev, dostojnosti delovanja javne sfere slovenske družbe, med drugim tudi samega inštituta predsedstva države.

Z rešitvijo prvega vojaka slovenske skrajne desnice, Janeza Janše, so ustavni sodniki vzpostavili možnost revidiranja demokratično izražene volje volivcev za zeleno mizo oziroma v političnem zakulisju. Tu zadnjih nekaj mesecev očitno potekajo živahna šahovska preigravanja, katerih končni cilj je ponovno ustoličenje prvega vojaka v sanjski navezi z mlačnim in na vse strani upogljivim Mirom Cerarjem.

To je zgodba, ki hkrati navdaja z optimizmom in strahom. Z optimizmom zato, ker očitno tudi v samih konservativnih krogih ne verjamejo več, da bi lahko v doglednem času dosegli odmevnejše rezultate na demokratičnih volitvah, in zato izgubljajo potrpljenje in živce. S strahom pa zaradi grozeče koalicije neoliberalne in skrajno konservativne politično-družbene agende, ki že danes, kljub drugačni, demokratično izraženi volji ljudstva, narekuje politične odločitve na številnih ključnih področjih gospodarskega, idejno-vzgojnega in kulturnega življenja (tudi z razsodbami Ustavnega sodišča), in katere nebrzdani razmah moramo pričakovati ob morebitnem vstopu prvega vojaka v izvršno oblast.

Pri tem je, resnici na ljubo, treba povedati, da glavne nevarnosti ne predstavlja cerkev z nekaterimi svojimi skrajnimi zahtevami in od časa povoženimi dogmami, s katerimi bi tradicionalno želela pregnesti posvetno življenje družbe. Te poznamo, večinsko jih zavrača tako slovenska kot evropska družba, v zadnjem času celo sam vatikanski vrh, zato same zase nimajo velikih možnosti. Zato pa jih imajo toliko več v povezavi s skritimi, nedemokratičnimi nosilci finančne, gospodarske in politične moči, ki si v obrambi položajev iščejo množičnejšo 'volilno' bazo. Zgolj 'volilno', kajti volitve in njihovi rezultati jih seveda ne zanimajo.

Resnični problem slovenske družbe so široko razpredena, mafijsko organizirana omrežja finančne in gospodarske moči, ki bodo v obrambi pridobljenih pozicij vedno bolj pripravljena na hojo s katerim koli hudičem, če bo le prinašal rezultate. Model koalicije neoliberalnih in skrajno konservativnih sil, to je nebrzdanega svobodnjakarskega pragmatizma na eni strani ter vračanja v preteklost, omejevanja človekovih svoboščin in družbenega napredka na drugi, je v ZDA s čajankami prinesel fantastične rezultate. Po tem modelu se ozira velik del tako imenovane Srednje Evrope, Hrvaška, Madžarska, Slovaška, baltske države … Dogaja se veliko obujanje medvojnega projekta Intermarium, konservativne katoliške srednjeevropske federacije, ki naj bi nadomestil avstro-ogrski imperij kot staro trdnjavo katolicizma, in ki je neslavno propadel s porazom Hitlerjeve vojske. Toda kot vidimo v zadnjem času, se velike predvojne ideje evropskega združevanja veliko uspešneje uresničujejo v mirnem času s pomočjo finančno-gospodarskih vzvodov politične moči. Sestava današnjih zavezništev na skrajni, militantni desnici je pravzaprav zelo podobna, kot je bila v času Hitlerjevega vzpona, razlika je le v izbiri orožja.

Vsa dogajanja v Sloveniji v zadnjih nekaj letih kažejo, da se je z vstopom salonskega kvazi levičarja Boruta Pahorja, slovenskega Tonyja Blaira, v predsedniško palačo začel veliki desničarski pohod skozi inštitucije. Levica, kot običajno, ob tem osuplo stoji ob strani, nekaj stoka in joka, cinično zasmehuje in nemočno protestira, nima pa niti svoje agende niti morebitnih njenih verodostojnih nosilcev – in kar je najhuje, po dolgem in počez je prestreljena s prav tistimi nosilci dejanske finančno-politične moči iz ozadja, ki bodo že jutri po svoji pragmatični presoji prestopili v nasprotni tabor (v kolikor seveda že danes ne sedijo na dveh stolih, kar je veliko bolj verjetno). Bog pomagaj!