Kaj so se vlade naučile od finančne krize? Z eno besedo nič.
Vse krize imajo isti vzrok. Globalni igralci z velikansko močjo so se izvili iz omejitev, ki jih določa demokracija. To se dogaja zaradi tega, ker je korupcija v samem bistvu politike. Skoraj v vsaki državi interesi ekonomskih elit za vlade pomenijo več kot interesi volivcev. Banke, korporacije in lastniki zemlje imajo moč brez odgovornosti, ki jo uresničujejo v sodelovanju s političnim razredom. Globalno upravljanje je vse bolj videti kot neskončno srečanje skupine Bilderberg, v kolumni v Guardianu piše publicist George Monbiot.
Profesor prava Joel Bakan ugotavlja (pdf), da sta se istočasno zgodila dva premika. Vlade so odpravile zakone, ki so določali meje za poslovanje bank in korporacij s pojasnili, da države zaradi globalizacije izgubljajo moč, učinkovite zakonodaje zato ni mogoče imeti. Pravijo, da je namesto tega treba zaupati tistim, ki imajo ekonomsko moč, da se bodo regulirali sami. Istočasno te iste vlade sprejemajo zakonodajo, ki daje izjemno moč elitam. Lastninske pravice korporacij so vse širše. Tistim, ki protestirajo proti njim, grozi policija in poostren nadzor, kar je bolj značilno za diktature kot za demokracije.
Sporazumi o prosti trgovini in investicijah, kot je sporazum TTIP (Čezatlantsko partnerstvo o trgovini in naložbah, o katerem se pogajata EU in ZDA – V Mladini je o tem pisal Marcel Štefančič Jr) naj bi bili trgovinski sporazumi, dejansko pa imajo malo skupnega s trgovino, veliko pa z močjo. Ti sporazumi krepijo moč korporacij in zmanjšujejo moč parlamentov in vladavine prava. Te sporazume bi težko oblikovali bolje za zaostrovanje in poenotenju naših kriz – finančne, socialne in okoljske.
A prihaja še nekaj hujšega, o čemer pogajanja potekajo v tajnosti. To je sporazum TISA (Sporazum o trgovini s storitvami), ki bo veljal za Severno Ameriko, EU, Japonsko, Avstralijo in številne druge države, nadalje opozarja Monbiot. Le na podlagi razkritij Wikileaksa vemo, kaj je v tem sporazumu predvideno. Z njim bi lahko prisilili države, da bi morale sprejeti nove finančne produkte in storitve, privatizirati bi morale javne storitve, znižati standarde oskrbe. Kaže, da je ta sporazum po Monbiotovih besedah največji mednarodni napad na demokracijo v zadnjih dveh desetletjih. To pove zelo veliko.
Največji donatorji političnim strankam so družbe, ki si najbolj prizadevajo za uzakonitev zlorabe položaja. Ker se jim stranke, ki jih financirajo, klanjajo, so vsi drugi prisiljeni prevzeti njihove nizke standarde. »Domnevam, da vlade enako kot vsi drugi vedo, da je zakon bolj učinkovit kot samoregulacija, zato ga ne uporabljajo,« ugotavlja George Monbiot. Zmanjševanje moči volivcev, okrepitev vpliva tistih, ki imajo moč, je odlična formula za večdimenzionalno krizo.