Netopirji, rešitelji kulturne dediščine

»Svetovali so mi, naj skušamo v okviru projekta Natura 2000 dobiti kak evro za obnovo katerega od gradov, kar bi bilo mogoče, če bi v njem našli družino netopirjev,« je lani ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar povedala za Nedeljski dnevnik. Podobno je govorila pred tedni na parlamentarnem odboru za kulturo. Da si netopirji pogosto najdejo zavetje v gradovih, je jasno; da pa bi bili lahko vir finančnih sredstev pri reševanju kulturne dediščine, je jasno nekoliko manj.

Na ministrstvu za okolje v tem ne vidijo nič spornega. Pravijo, da so gradovi poleg cerkva pomemben del življenjskega prostora teh nočnih bitij, zaradi česar je v okviru Programa upravljanja območij Natura 2000, ki ga je aprila letos sprejela vlada, med cilji in ukrepi za posamezne vrste netopirjev izrecno omenjeno tudi njihovo varstvo v gradovih. Med gradovi, ki bi jih lahko upoštevali, je Borl, tj. tisti grad, kjer se je pred časom zgodil večji podor kamenja.

Jernej Golc iz Društva za oživitev gradu Borl pravi, da je že, »če pogledamo trenutno občinsko cestno infrastrukturo, jasno, da grad ni prioriteta niti lokalne skupnosti«. O sodelovanju z ministrstvom za kulturo dodaja, da je telegrafsko, sicer poteka, a prepočasi. Nekaj upanja prinaša čezmejni projekt DE-PARK, sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Ideja o iskanju netopirjev se društvu zdi »zanimiva in bi jo podprli, hkrati pa se zavedamo, da stojijo takšne pobude na trhlih nogah«.

Podobno usodo propadanja doživlja tudi grad Podčetrtek. Župan istoimenske občine Peter Misja pripoveduje o preteklih težavah z zasebnima lastnikoma, ki nista za ohranitev naredila nič. Občina je danes delni lastnik (20 %), kar ni dovolj, ideja z netopirji pa se županu zdi neprimerna, »ker bi morala biti sredstva za obnovo zagotovljena že v proračunu«. Meni, da je velik del problema »nepremišljena prodaja gradov, ki je privedla do sedanjega stanja«. Prodaja prvemu kupcu z dovolj denarja ni rešitev. Poleg kupnine – ki je v primerjavi z nadaljnjimi izdatki obnove pravzaprav zanemarljiva – je treba imeti strateško vizijo.

Te pa očitno na državni ravni ni. Namesto tega govorijo o ideji, ki sloni na naključni najdbi malih krvoločnih sesalcev, predvsem pa se zanaša na sredstva drugih ministrstev. S samo idejo ni nič narobe – a zakaj država ni uspela pridobiti nepovratnih evropskih sredstev za ohranjanje in obnovo kulturne dediščine?

Medtem ko številnim slovenskim gradovom grozi porušenje in izguba dediščinskih lastnosti, naj bi ministrica po njih iskala male sesalce, kar pa, četudi bi jih našla, ne bi bilo dovolj.