Še 499 dni …

Mitja Deisinger je bil eden od petih ustavnih sodnikov, ki so preglasovali preostale štiri, se izognili opredelitvi do pravic istospolno usmerjenih in izenačitev pravic poslali na referendum.

Šlo je za eno izmed odločitev, ki bodo za vekomaj ostale v spominu javnosti. Za odločitev, pri kateri bi (tudi) ustavni sodniki (kot je to storila večina v državnem zboru) lahko pokazali razumevanje za čas, v katerem živimo. Za odločitev, s katero bi ustavni sodniki lahko naredili konec neciviliziranemu prerekanju, koliko in katere pravice lahko imajo geji in lezbijke in koliko in katerih ne.

Ker je šlo za tako pomembno oziroma tolikšne pozornosti deležno odločitev, so ustavni sodniki o razlogih zanjo napisali ločena mnenja. Celo ustavni sodniki, ki so z glasom za referendum vsaj začasno podaljšali omenjeno prerekanje o pravicah istospolno usmerjenih, so se v pritrdilnih ločenih mnenjih večinoma hiteli opravičevati, da kljub glasu proti podpirajo enakopravnost vseh ljudi, tudi gejev in lezbijk …

Mitja Deisinger ni napisal niti ločenega mnenja. Svoje odločitve ni obrazložil.

Deisinger, nekoč tožilec, potem pa vrhovni sodnik in predsednik vrhovnega sodišča, politične pripadnosti oziroma svetovnih nazorov ni nikoli skrival. Leta 2006 je presenetil vse in skupaj s še štirimi vrhovnimi sodniki podpisal kandidaturo skupnega kandidata SDS, NSi in SLS za ljubljanskega župana, Franceta Arharja.

V državnem zboru je bil izvoljen za ustavnega sodnika v času vlade Janeza Janše in je mandat začel 27. aprila 2008. Če bo devetletni mandat končal po redni poti, mu bo funkcija prenehala 26. marca 2017. Oziroma čez 499 dni.