Čas za razmislek 

Teroristični napadi v Parizu so (kot je bilo pričakovano) znova privedli do dveh običajnih posledic – pavšalnih obtožb na račun muslimanov v celoti ter istočasno tudi na račun »žvižgačev«, kot je na primer Edward Snowden, češ da so s svojimi razkritji omogočili teroristom, da se še lažje skrivajo pred roko zakona. 

Predvsem prve odzive v Salonu kritično obravnava Ben Norton in opozarja na »dvojna merila« zahoda pri obravnavi terorizma in terorističnih dejanj. »Kadarkoli imamo po 11. septembru opraviti z napadom na civiliste, demagogi krivdo za napade takoj pripišejo muslimanom. Pogosto jim za to manjka dokazov, vendar se nanašajo na grobo moč protimuslimanskega razpoloženja, s katero svoje obtožbe podkrepijo. Resnični podatki pa po drugi strani kažejo, da je bilo med leti 2009 in 2013 v EU samo dva odstotka terorističnih napadov, ki so imeli versko podlago. Leta 2013 je bil samo en odstotek od 152 terorističnih napadov po naravi verski. Leta 2012 je bila vera podlaga za manj kot tri odstotke vseh 219 terorističnih napadov. Večina terorističnih napadov v teh letih je bilo etnični nacionalizem ali separatizem; leta 2012 je bil etnični nacionalizem ali separatizem odgovoren za več kot tri četrtine (76 odstotkov) terorističnih napadov,« opozarja Ben Norton.

Kljub temu je bilo v medijih kmalu po zadnjih napadih 13. novembra v Parizu mogoče zaslediti številne odzive, ki krivdo za napade pripisujejo islamu kot »agresivni veri« in podobno. S tem se bolj ali manj neposredno obtožuje kar 1,6 milijarde ljudi, med njimi pa tudi številne begunce, ki pravkar bežijo z Bližnjega vzhoda prav zaradi vojn, v katerih so vpletene tudi nekatere države EU. Napadi v Parizu po so oceni Bena Nortona – in ni naključje, da je do njih prišlo tudi blizu stadiona, kamor zahajajo navijači – namenjeni dvema skupinama. Po enim strani skrajnim islamističnim skupinam, ki bodo znova lahko trdile, da je zahod napovedal vojno islamu, istočasno pa skrajno desnim nacionalističnim skupinam, ki bodo napade v Parizu videle kot »dokaz«, da bi zahod moral napovedati »vojno« muslimanom. Skrajni islamisti si želijo, da bi se tudi beg beguncev iz Bližnjega vzhoda ustavil zato, da njihov »kalifat« ne bi izgubljal prebivalstva, ki bi ga lahko radikalizirali, skrajni desničarji pa hočejo ustavitev begunskega vala zato, ker v vseh prebežnikih vidijo »potencialne teroriste.« V vsakem primeru pa voditelji teroristov ocenjujejo, da naj bi ISIS (Islamska država) in druge radikalne skupine pridobile na pomenu zaradi povračilnih ukrepov evropskih držav. ISIS je jasno povedal, da želijo zmanjšati število muslimanov v »sivem območju«, ki po njihovem prepričanju niso dovolj radikalni in »pravi verniki.« Pri tem voditelji ISIS citirajo celo ameriškega predsednika Georga BW. Busha. »Kot je dejal šejk Osama bin Laden, je svet danes razdeljen med dva tabora. Bush je govoril resnico, ko je dejal, 'ali ste z nami, ali pa ste s teroristi.' Ampak to je pomenilo, da ste ali s križarji ali pa z Islamom,« piše v sporočilu Islamske države.

In popolnoma na podoben način bo teroristične napade lahko izkoristila tudi francoska Nacionalna fronta, ki jo vodi od svojega očeta popolnoma odtujena Marine Le Pen. Leta 2014 je eno od francoskih sodišč razsodilo, da v opisu Nacionalne fronte kot »fašistične« stranke ni nič narobe, kljub temu pa ta stranka v Franciji dosega vse večjo popularnost. Do sedaj je to bila druga največja stranka v državi, po napadih 13. novembra pa bi lahko postala prva.

Še bolj zaskrbljujoča je dvojna morala zahoda, ko gre za civilne žrtve terorizma. To je te dni poudaril sirski predsednik Asad, ki je dejal, da je Francija to, kar je sedaj doživela s terorističnimi napadi, Sirija zadnjih pet let doživljala vsak dan. Ben Norton pa opozarja na nekatere zadnje primere žrtev med civilisti, ki pa so zato, ker se tragedije niso zgodile v Evropi, doživele veliko manj medijske pozornosti. »Opazen je bil uraden molk ob drugem grozljivem terorističnem napadu, ki se je zgodil samo dan prej. Dva samomorilska bombaša sta 12. novembra ubila najmanj 43 ljudi in jih ranila še 230 v napadih na večinoma šiitsko skupnost v Bejrutu. Vendar predsednik Obama ni nagovoril sveta in obsodil napad, ki je deden najhujših v Bejrutu v zadnjih letih. Pravzaprav se je zgodilo nekaj povsem drugega; žrtve napadov ISIS-a so bile v ameriških medijih označene kot »človeški ščiti« in obtožene, da so same krive za svojo smrt zaradi nesrečnih geografskih okoliščin. Nekateri desničarski skrajneži so šli celo tako daleč, da so upravičevali napade ISIS-a, saj naj bi bili le-ti usmerjeni proti Hezbolahu. In Bela hiša prav tako ni prekinila medijskega poročanja zato, da bi javno obsodila masaker ISIS-a v Turčiji oktobra letos, ko je v miroljubnih demonstracijah prokurdske stranke umrlo najmanj 128 ljudi, 500 pa jih je bilo ranjeno. Še bolj osupljivo je to, da voditeljev države ni bilo na spregled, ko je 28. septembra savdska koalicija z zahodno podporo bombardirala poročno procesijo v Jemnu in pri tem ubila 131 civilistov, od tega 80 žensk. Novica o tem masakru se je prav tako hitro razširila, vendar se Obama in Holande nista opravičevala, tragedije nista niti omenila. Ali so življenja Francozov vredna več kot Libanoncev, Turkov, Kurdov in Jemencev. So bila tudi to 'zavržna, zlobna, zahrbtna dejanja'?,« se sprašuje Ben Norton.

Zelo podobno je javnost ravnala tudi ob številnih drugih primerih. V Veliki Britaniji je takoj po napadih na redakcijo časnika Charlie Hebdo nacionalni observatorij proti islamofobiji zabeležil 60 islamofobnih napadov, organizacija TellMAMA, v Veliki Britaniji pa prav tako 50 do 60 podobnih groženj. Zanimivo je, da je poboj več kot dva tisočih Nigerijcev s strani teroristov Boko Harama na zahodu doživelo precej manj pozornosti.

Zahodne države ob tem niso brez krivde za takšen razvoj dogodkov in vzpon terorizma. Zahodne države na čelu z ZDA, Veliko Britanijo in Francijo so imele odločilno vlogo v uničenju Iraka, Afganistana, Libije, Sirije in Jemna, od koder danes v Evropo bežijo milijoni beguncev. Nezakonita ameriška intervencija v Iraku je privedla do smrti milijona ljudi, destabilizirala vso regijo in mogočila vzpon terorizma. V Afganistanu je vojna, ki jo je ameriški predsednik že dvakrat podaljšal povzročila smrt četrt milijona ljudi in razselila milijone. Intervencija v Libiji, kjer je Francija odigrala vodilno vlogo je uničila osrednjo vlado in Libijo spremenila v »propadlo državo«, v Jemnu pa je zahodna koalicija pod vodstvom Savdske Arabije ubila na tisoče ljudi in državo spremenila v pogorišče. V Siriji je položaj bolj zapleten, saj številni prebivalci bežijo tudi zaradi represije predsednika Abasa, vendar so predvsem države, kot so Turčija, Savdska Arabija in druge zalivske države z milijardami dolarjev sponzorirale islamistične skrajneže, ki so se na koncu izmaknili tudi nadzoru teh držav, izvajalk posredne in nedovoljene intervencije v Siriji. »Napadi v Parizu bi, ne glede na to, kako grozljivi so, morali predstavljati trenutek, da kritično razmislimo o tem, kaj počnejo naše vlade v tujini in tukaj doma. Če ne bomo razmišljali kritično, če bomo ravnali kapriciozno in nasilno, potem se bodo rane samo poglobile in prelivanje krvi se bo samo še razširilo,« opozarja Ben Norton v Salonu.