Grega Repovž

Grega Repovž

20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Uvodnik

Žižkova intervencija

Ta teden je v svetovno javnost filozof Slavoj Žižek spustil presenetljivo besedilo, ki sta ga sicer napovedovali že vsaj dve predhodni, zadnjega objavljamo tudi v Mladini. Besedilo je presenetljivo, odzivi so močni, Žižek ni požel navdušenja levega občinstva, napadi nanj so ostri. Žižka seveda ne gre podcenjevati: ne le, da je vedel, kaj piše, vedel je seveda tudi, kakšni bodo odzivi. A ni namen v tem prispevku secirati Žižkovega besedila. Ne gre namreč za vprašanje strinjanja z Žižkom – besedilo je pomembnejše in večje od tega vprašanja.

Žižek – in če kdo, ima to moralno pravico zaradi dolgoletne doslednosti prav on – namreč postavi pod vprašaj, kot sam pravi, nekatere levičarske tabuje. In res jih – površni bralci že kričijo, da gre za reakcionarno pozicijo enega prvih filozofov sodobne Evrope. A Žižka velja razumeti neprimerno bolj dobronamerno, ker besedilo to dejansko tudi je: gre za pozitivno opozorilo levici, da se tudi njej zgodovina ponavlja in da uspešno rohni iz poraza v poraz. In sicer zato, ker vedno znova ponudi enak odgovor, ki se je že v preteklih enakih dogodkih izkazal za nezadovoljivega, njej pa se še vedno ni uspelo vrniti k razrednemu boju kot osrednjemu vprašanju, ampak se zadovoljuje s človekovimi pravicami kot svojim paradnim konjem, zelo zelo grobo povzeto. In Žižek ima seveda prav: da bo levica prišla do novih razmislekov in načina reagiranja na spreminjajoči se svet, bo morala razmišljati o svojih tabujih, o stvareh, ki jih varuje kot nedotakljive, kot tiste, o katerih se ne nazadnje ne razpravlja.

Nepozornemu bralcu seveda ne bo ušlo, da je levica sicer ves čas bombardirana z napadi na svoje tabuje. Ves čas se mora zagovarjati zaradi njih, saj so prav njeni osnovni postulati, torej tudi tabuji, tisto, kar seveda desnica, kapital in cerkev ves čas kritizirajo in napadajo, sistematično in tudi zelo agresivno. Levica je na te svoje postulate na drugi strani ponosna in zato na debato z omenjenimi viri moči o tem ne more pristajati – ne nazadnje tudi zato, ker se s tem premnogokrat avtomatično spusti v poraz. In v tem je seveda dobrodošlost Žižkove intervencije: Žižek je moralna avtoriteta sodobne svetovne in evropske levice, zato je drugače, če in ko to debato odpira on. Odpira jo znotraj levice. Še več: če je kaj levica sposobna v nasprotju s konservativno mislijo, je prav kritično misliti sebe. Seveda pa je Žižek tokrat zarezal zelo globoko.

A Žižek gre v pravo smer: levica preprosto mora oblikovati nov način odgovarjanja na militantni populizem, s katerim se sooča vedno znova, nato pa le še spremlja, kako se na primer razrašča fašizem pred njenimi očmi, vse bolj ogorčena. Kaj naj s tem ogorčenjem – naj kriči, prav smo imeli? In prav za to gre: levica se s porajajočim populizmom ne sooča šele zadnjih nekaj mesecev, ampak vedno znova. Nič novega se torej ne dogaja: in Pariz danes smo videli že kot New York 2001. Vedno znova v takšni krizi ali izrednem stanju se levica zlomi prav na točki nezmožnosti dajanja prožnega odgovora na tisto, kar se v družbi ali pač globalno dogaja, tudi na pojave, ki jih razume kot skrajno negativne, na primer rasizem itd. Ta problem ima danes tudi pri vprašanju beguncev in vprašanju muslimanskega fundamentalizma.

A ustavimo se vseeno pri stavku, ki še zdaleč ni najmočnejši v besedilu, je pa pomemben. Žižek med drugim pravi: »Številni levičarski liberalci (kot je Habermas), ki objokujejo sedanji zaton EU, očitno idealizirajo njeno preteklost: 'demokratična' EU, katere izgubo objokujejo, ni nikoli obstajala.« Temu ni mogoče oporekati, kajne? Ne, ni obstajala. Pač ni. Vsi vemo, da ni, smo pa vedno želeli biti njene del, namreč te Evrope, za katero smo v istem trenutku vedeli, da ne obstaja. Tako kot na primer je treba vedno znova povedati, da je današnja Francija pač grdo rasistična država, ena bolj rasističnih v Evropi. Od kod prepričanje, da bo manjša škoda, če bomo nekatere stvari idealizirali, na primer Francijo, če pa vemo, da stvari niso take? Jih zagovarjamo, ker je to lažje, bolj varno?

Seveda to ne pomeni pristajati na rasističen in šovinističen jezik desnice. Daleč od tega. A levica mora premisliti svoje temelje.

Ta svet, v katerem smo žalostni za mrtve v Parizu, za mrtve v Bejrutu pa ne – ne blefiraj! –, je v preresnih škripcih, da bi enostavno zavrnili razpravo, pa čeprav je na prvi pogled še tako bogokletna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.