Kritika / Justin Bieber: Purpose

Ploščo, pri nastanku katere naj bi sodelovali superproducent Rick Rubin (ki je, medtem ko je še študiral, produciral prvenec skupine Beastie Boys, zadnja leta pa popilil glasbo poperske prve lige – Lane Del Rey, Eda Sheerana in Adele), Kanye West, ki je »večji kot življenje samo«, in eden najbolj spoštovanih lirikov v raperski igri Nas, bi se splačalo preveriti. Tudi če gre za novi album Justina Bieberja? Za album, ki so ga mediji senzacionalistično označili za njegov veliki »comeback« projekt, čeprav so od prejšnje plošče minila le tri leta in čeprav Bieber vmes ni ravno izginil, saj vmesnega časa ni preživel recimo v izolaciji ali zaporu? Stvar bi bila lahko zabavna, če bi trditve držale.

Ob izidu albuma Purpose je od velikih napovedi ostalo bolj malo: Rubin je naveden kot neke vrste izvršni producent, Kanye West kot svetovalec. Muzike dejansko nista podpisala. Nas se pojavi za komaj več kot trenutek, za dobre pol minute, kot eden od skoraj izključno rapersko razpoloženih gostov vokalistov, skupaj z Big Seanom in Travisom Scottom. Največja novica pa nista ne Rubin ne Kanye, ampak Skrillex, ki je podpisal kakih pet, tistih bolj plesnih, EDM-jevskih štanc na albumu. Te so celo najučinkovitejši kotički celotnega projekta. Rdeča nit je sicer plastično poperska kopija trenutno trendovskega R & B-ja. Kakšnega The Weeknda. Najobupnejše so seveda balade, v katerih Bieber obžaluje najstniško brezglavost, celo s kančkom moraliziranja.

Mladi kanadski zvezdnik je v zadnjih letih ubral medijsko precej izpostavljeno taktiko odraščanja. Da bi ga ljudje začeli jemati resno, da je lahko odrasel, je moral najprej za nekaj časa postati bad boy. Delal je razne neumnosti in se seveda pošteno potetoviral. Taktika nekoliko spominja na lik Dylana iz nanizanke Beverly Hills 90210, ki je definirala najstniško žajfanje devetdesetih let. A že Dylan ni bil kak blazen bad boy, Bieberjevo divjo fazo pa bi še težje zares označili s to oznako: na letališču je zavrgel udomačeno opico, malce je norel z avtom in enkrat bruhal na odru.

Glavni namen, cilj albuma Purpose je tako, da naj bi nam mladenič z njim povedal, da so (samo)destruktivni časi za njim, da so bili faza in da je odrasel. Da ni več nergavi otrok. Da ni več (samo) ikona deklic, ki ravno vstopajo v adolescenco. Zato je posnel verjetno najbolj glasbeno kredibilen album med vsemi svojimi doslej. Popolnoma navaden, hitro pozabljiv in generičen pop album.

Odgovor na uvodno vprašanje torej razočara. Rick Rubin je Bieberja verjetno potrepljal po rami in dodal kak očetovski nasvet, Kanye West pri nastanku albuma najbrž sploh ni imel nič, Nas pa je prišel pobrat lahek in nezanemarljiv izplen. Veliko hrupa za nič.