Kitajska vzpostavlja prvo oporišče v tujini
Kitajska je napovedala, da bo vzpostavila svojo prvo vojaško oporišče v Afriki. To je še eden od korakov v smeri definiranja nove, globalne vloge Kitajske v svetu. Samo eno oporišče države seveda še ne spremeni takoj v velesilo s svetovnim dosegom, Kitajska pa prav tako še lep čas ne bo mogla »konkurirati« ZDA, ki imajo več kot 800 različnih oporišč v številnih državah sveta. Kljub temu pa je podpis 10-letnega najema oporišča in opreme v Džibutiju velikega pomena tako za Kitajsko kot za svet. To je nedavno priznal tudi ameriški armadni general David Rodriguez, poveljnik ameriškega Afriškega poveljstva. Republika Džibuti je sicer obmorska država na Afriškem rogu v vzhodni Afriki. Džibuti na severu meji na Eritrejo, na zahodu in jugu na Etiopijo, na jugovzhodu na Somalijo, na preostanku meje pa na Rdeče morje in Adenski zaliv. Država je sicer relativno majhna, vendar leži na strateško pomembnem mestu.
Pravzaprav je bila vzpostavitev prvega vojaškega oporišča Kitajske v svetu samo vprašanje časa. Prav tako ni nobeno naključje, da je Kitajska za prvo celino izbrala Afriko. Kitajska ima velike interese v Afriki, ki jih namerava tudi zaščititi. Prva naloga njenih oboroženih sil je seveda vvarovati ekonomske interese države. Kitajsko gospodarstvo pa za svoj hiter razvoj – ki je trenutno sicer nekoliko upočasnjen, okoli 7 odstotkov letno do leta 2020 verjetno celo »le« 6.5 odstotka letno - potrebuje velike količine surovin, pa tudi nove trge. Po podatkih The Economista je Kitajska največji trgovinski partner Afrike. Trgovska menjava Kitajske z Afriko znaša več kot 160 milijard dolarjev. V zadnjem desetletju je več kot milijon kitajskih delavcev odšlo v Afriko na delo. Afrika je ne samo kontinent, na katerem se Kitajska oskrbuje s surovinami, pač pa tudi trg, na katerega Kitajska izvaža končne izdelke.
Kitajska ima v primerjavi z drugimi državami prednost tudi zato, ker državam, v katerih delujejo njena podjetja ne želi vsiljevati svojih vrednot ali zahtev, s tem pa kitajske investicije ne obremenjujejo nikakršni dodatni pogoji ali »skriti stroški«, na primer zahteve po spoštovanju človekovih pravic in podobno, kar včasih ovira tuje investicije evropskih držav in ZDA. Nekateri so do takšnega pristopa Kitajske tudi kritični. Lamido Sanusi — nekdanji Nigerijski guverner centralne banke – je dejal, da se Afrika zato v zvezi s Kitajsko odpira »za novo obliko imperializma«.
V Pekingu se očitno zavedajo teh kritik, zato po poročanju južnoafriškega časnika Mail & Guardian—za afriška podjetja Kitajska pripravlja nove poti za dostop do kitajskega kapitala. Kitajska izvozno-uvozna banka je od leta 2001 do 2010 afriškim podjetjem že podelila 62,7 milijard dolarjev različnih kreditov in pomoči. Kitajska se prav tako trudi, da bi ustvarila več delovnih mest za lokalno prebivalstvo v Afriki ter pri poslovanju v skladu z zakoni posameznih držav. Istočasno z novim oporiščem se več naporov vlaga tudi v izboljšanje javne podobe Kitajske. Če bodo ti napori uspešni, bi Kitajska lahko kmalu dosegla svoje cilje v Afriki. Kitajsko oporišče v začetku ne bo veliko, toda v tem primeru je bolj kot velikost pomembna že sama prisotnost. Za prestiž Kitajske pomeni veliko tudi dejstvo, da je neka afriška država prva pristala na to, da bo imela na svojih tleh kitajsko vojaško oporišče.
Vse skupaj predstavlja za Kitajsko velik izziv tudi zato, ker je Kitajska več desetletij ponosno razglašala, da za razliko od drugih »imperialističnih« držav sama nima vojaških oporišč izven meja svoje države. Vendar je Kitajska sedaj prestopila ta »Rubikon«, zato pa bo potrebno spremeniti tudi dosedanjo politično retoriko. Vojaška oporišča v tujino odslej tudi za Kitajsko očitno ne bodo več že same po sebi dokaz »imperializma.« Kitajska obenem trdi, da ne namerava zgraditi mreže svojih oporišč v tujini, hkrati pa pospešeno gradi tudi tri letalonosilke, ki bi v primeru potrebe lahko nudile pomoč kitajskim državljanom in podjetjem tako v Afriki kot kje drugje.