Rakete S-400 ustavile turška in ameriška letala

Kot odgovor na sestrelitev letala Su-24 s strani turškega lovca F-16 je v sirskem letalskem oporišču Hmejmim po ukazu predsednika Rusije Vladimirja Putina Rusija namestila svoje nove raketne sisteme. Po podatkih ruskih virov so kmalu za tem turška in ameriška letala prenehala izvajati bojne polete nad Sirijo, ki so usmerjeni proti položajem ISIS-a. Omenjena letala sicer izvajajo intervencijo v Siriji na podlagi sklicevanja na zelo vprašljiv razlog »samoobrambe« in brez dovoljenja VS OZN ali sirske vlade, kar bi tej intervenciji podelilo legalnost, v nasprotju z ruskim angažiranjem, na katerega je prišlo po štirih letih državljanske vojne in po pozivu sirske vlade.

Tiskovni predstavnik skupnega poveljstva operacije zahodnih zaveznic v Siriji (CJTF-OIR) je sicer v petek za Sputnik dejal, da odsotnost letal zahodne koalicije z neba Sirije »ni v povezavi z namestitvijo S-400« ter da gre za normalne spremembe, ki sledijo intenzivnosti bojev«. Po njegovih besedah vsi angažirani v okviru CJTF-OIR posvečajo veliko časa raziskavam, kje udariti z zračnimi napadi, da bi »dosegli maksimalen učinek in na minimum zmanjšali civilne žrtve«. Ob tem so se zračni napadi na cilje v Iraku nadaljevali in to tako, da je zahodna koalicija izvedla 18 zračnih napadov v Iraku na položaje teroristov. Vendar pa je odsotnost zahodnih letal z neba Sirije lahko tudi rezultat strahu pred morebitno sestrelitvijo s strani ruskih oboroženih sil, ki bi kakšno pretirano približevanje letal njihovim letalom lahko hitro označila kot »nevarno« ter ravnala enako hitro in »samoobrambno«, kot je to zaradi domnevnega nekajsekundnega preleta sirskega zračnega prostora s strani ruskega letala Su-24 naredila Turčija, sicer članica zveze NATO, 24. novembra letos. Takrat sta se oba pilota izstrelila, vendar je bil s pomočjo hitre akcije ruskih marincev s tremi helikopterji (eden je bil ob tem uničen z ameriško protitankovsko raketo TOW) rešen samo eden, drugega pa so po uspešnem katapultiranju iz letala med spuščanjem s padalom, ko je bil nemočen, z zemlje ubili turkmenski uporniki. Smrt pilota je ob tem v medijih razglasil poveljnik turkmenske enote Alparslan Celik, namestnik poveljnika brigade, za katerega se je izkazalo, da je turški državljan, sin nekdanjega namestnika občine Keban v turški pokrajini Elazig in da je bil član ultranacionalistične turške skupine Sivi volkovi, ki je bila obtožena različnih umorov po letu 1970. Ta incident je bil tudi razlog, zaradi katerega se je Rusija odločila za povečanje varnosti v Siriji, hkrati pa je proti Turčiji uvedla gospodarske sankcije in druge ukrepe.

V Sirijo so sicer sistem S-400 pripeljali z ruskim »super-jumbo« letalom Antonov An-124 že 24 ur potem, ko je bila sprejeta odločitev o namestitvi sistema v sredo. Po znanih podatkih lahko ruski protizračni sistem S-400 sestreli vse znane vrste letal. Rakete letijo s hitrostjo 17 000 kilometrov na uro. Edino resno težavo za sistem bi predstavljale balistične rakete ki letijo s hitrostjo 6-7 kilometrov na sekundo. S-400 lahko doseže letala in druge rakete oddaljene do 400 kilometrov in tarče ki so do 27 kilometrov visoko. Na ta način je iz ruskega letalskega oporišča »pokrito« 75 odstotkov ozemlja Sirije, skupaj z ozemlji Libanona, Cipra, Izraela ter prav tako največji del ozemlja Turčije. Pri tem so se iz Turčije čez poletje umaknili tudi podobni ameriški in nemški protiletalski sistemi. Radar S-400 ima doseg 600 kilometrov in zaznava ter ločuje tako objekte v zraku kot tudi objekte na zemlji kot so na primer avtomobili in vojaška vozila. Radar doseže tudi področje nad turškim glavnim mestom Ankaro. Podobne, vendar nekoliko slabše sisteme S-300 ima tudi Sirija. Rakete S-300 (NATO klasifikacija; SA-10 Grumble) imajo domet okoli 150 – 200 kilometrov in lahko zadenejo cilje, ki se gibljejo z veliko hitrostjo (okoli 4800 metrov na sekundo, štiri ali petkrat hitreje od najhitrejših lovcev). Njihovi radarji prav tako delujejo v "elektromagnetni tišini", uspešnost zadetkov proti manevrirnim raketam pa naj bi bila med 80 in 98 odstotki. En sam radar lahko hkrati vodi dvanajst izstrelkov, spremlja 100 tarč ter jih napade 12. Piloti Nata so bili ob dosedanjih intervencijah sicer navajeni »varno« bombardirati z višin nad 8 kilometrov, pred raketami S-300 in S-400 pa jih v sirskem zračnem prostoru ne bi rešil niti beg v vesolje. Zato je namestitev ruskega sistema S-400 v bistvu enaka kot razglasitvi »de facto« območja prepovedi preletov, saj bo o tem, kdo bo odslej še lahko letel v sirskem zračnem prostoru odslej skupaj s Sirijo odločala le Rusija.