Rockefellerji iz Rake 

Nafta, ki se proizvaja na področjih »Islamske države«, je več kot samo to – je motor, ki poganja vojno in vzpodbuja terorizem. In kot kažejo analize velik delež te nafte konča v rezervoarjih voznikov številnih držav sveta in »protiteroristične koalicije«, predvsem s pomočjo Turčije in Izraela.

Vojna traja tako dolgo tudi zato, ker pri tem početju sodelujejo mnogi. Islamska država prodaja nafto zelo poceni svojim formalnim »sovražnikom« oziroma kurdskim ter turškim tihotapcem, ki nato to nafto označijo kot nafto iz »Kurdistana« oziroma nafto, ki je bila proizvedena na področjih nadzora kurdske regionalne vlade, ki ima pravico do črpanja in prodaje nafte. Nato se ta nafta v največji meri transportira preko Turčije v Izrael, s pomočjo znanih in neznanih »posrednikov«. Povsod okoli naftnih polj v severnem Iraku in vzhodni Siriji je mogoče prebrati napise, ki razglašajo, da je »fotografiranje prepovedano« ter da »kršilci tvegajo svojo varnost.« Ta naftna polja proizvajajo nafto od sedem do devet ur dnevno, od sončnega vzhoda do zahoda, delo pa opravljajo večinoma delavci in inženirji, ki so to delo opravljali že prej in so ga obdržali kljub temu, da je Islamska država zasedla ozemlje.

Za te delavce dobro skrbijo, saj je od njih odvisno financiranje njihove teroristične »države.« Islamska država je zelo odvisna od naftnih prihodkov, pa tudi od dohodkov od odkupnin. Črpanje nafte so še celo pospešili prav letos, ko si je Islamska država kupila nove hidravlične stroje in električne črpalke, ki jih uporabljajo na naftnih poljih Allas in Ajeel blizu Tikrita, rodnega mesta pokojnega Sadama Huseina. Zaplenili so tudi opremo naftnega podjetja iz Azije, ki je iskalo nafto blizu Mosula. Naftna proizvodnja v Siriji je skoncentrirana okoli naftnih polj Konoko in al-Taim medtem ko polja al-Najma and al-Kujara uporabljajo tudi za lastne potrebe. Glede na število naftnih cistern, ki so lepo vidne iz zraka in dan za dnem odhajajo proti severu skozi turško mesto Sirnak, Islamska država proizvaja več kot 30.000 sodčkov dnevno. To potrjujejo tudi kurdski uradniki.

Iraški polkovnik, ki dela skupaj z ameriškimi obveščevalci, je za spletno stran al-Araby pojasnil posamezne faze preprodaje nafte. »Potem, ko je nafta načrpana in so cisterne napolnjene odhajajo v provinco Nineve in na sever v mesto Zakho, 88 kilometov od Mosula. Ko tankerji pridejo v Zakho – običajno jih je od 70 do 100 naenkrat – jih prevzame tihotapska mafija ter sirski in iraški Kurdi, skupaj z nekaterimi Turki in Iranci. Oseba zadolžena za prevoz nafte jo proda najboljšemu ponudniku.« Tekmovanje med raznimi mafijskimi združbami je v teh dneh že doseglo vrhunec, uboji in umori pri preprodaji nafte in po njej pa so postali nekaj najbolj običajnega. Najvišji ponudnik plača le 10 do 25 odstotkov cene nafta v denarju – ameriških dolarjih – ostalo se plača pozneje. Vozniki iz Iraka nato predajo vozila drugim, ki imajo dokumente in dovoljenja za prevoz nafte čez mejo v Turčijo, vozniki iz Iraka pa dobijo prazne cisterne od prejšnje pošiljke, ki jih nato vozijo nazaj na ozemlje pod nadzorom ISIS-a. Transakcije se dogovarjajo po telefonih in na različnih lokacijah. Predno gre nafta čez mejo, jo mafija predela v enostavnih rafinerijah. Takšna predelava je potrebna zato, ker Turčija zaradi sporazuma z Irakom ne dovoljuje prevoza nepredelane nafte. Točka vstopa v Turčijo je ponavadi prehod Ibrahim Khalil na meji s Turčijo. Vsi uradniki na meji dobivajo velike provizije oziroma podkupnine. V Turčiji tovornjaki nadaljujejo pot do mesta Silopi, kjer se nafta predaja osebi ki se imenuje »Dr Farid« oziroma, »Hajji Farid« ali »stric Farid«, ki ima podjetje za eksport in import surovin. Stric Farid je izraelsko-grški dvojni državljan v petdesetih letih. Ponavadi ga spremljata dva varnostnika v džipu. Nafta se nato kot »kurdistanska nafta« prodaja naprej, ponavadi Izraelu, preko turških pristanišč Mersin, Dortjol in Čejan. Po plačilu podkupnin in stroškov je dobiček Islamske države od 15 do 18 dolarjev po sodčku. V povprečju torej mesečno zaslužijo okoli 19 milijonov dolarjev mesečno. Izrael, ki nima primernih rafinerij samo enkrat ali dvakrat predela to nafto, sicer pa jo takoj preproda naprej drugim sredozemskim državam za 30 ali 35 dolarjev po sodčku. Večina te nafte nato konča v eni od italijanskih rafinerij, ki jo ima eden od velikih lastnikov enega od večjih italijanskih nogometnih klubov. Nafta se nato predela in uporablja – tudi v Evropi. Brez posredniške vloge Izraela in sodelovanja Turčije v tem procesu bi večina nafte ISIS-a ostala na Bližnjem vzhodu, tako pa je prodana veliko širšemu krogu držav. Za račun »Rockefellerjev iz Rake«, ki nato s tem denarjem financirajo vojno ter nove teroristične napade.