Führer mi je naročil …

Ko je 13. julija 1941 na Jesenice pripeljal vlak s 415 koroškimi in salzburškimi učitelji in učiteljicami, se jim je načelnik civilne uprave zahvalil za prihod in dejal: »Führer mi je naročil, (…), naj naredim zopet nemško deželo iz tega ozemlja, ki je bilo nekoč nemško in so ga oropali nemškega jezika duhovniki, šola in slovenska narodna društva.«

Omenjeni so bili zato prve tarče uničevanja slovenskosti na ozemlju, ki ga je zasedla Nemčija. Tisti, ki so skrbeli za utrjevanje narodne identitete, so bili izgnani, zamenjalo pa naj bi jih nemško učiteljstvo. Njegova prva naloga naj bi bila naučiti tiste, ki bi smeli ostati na tej zemlji, nemškega jezika. V počitniških dneh so pripravljali tečaje nemščine, a zaradi del na polju niso bili zadovoljivo obiskani. Na Štajerskem in Gorenjskem so ustanavljali otroške vrtce, vanje naj bi zajeli najmlajše, predšolsko mladino. Ko pa se je začelo prvo šolsko leto pod nemško okupacijo, šolsko leto 1941/42, je bila uporaba slovenščine v šoli prepovedana. Nacistična šolska politika je prinesla poudarek na učenju nemščine, ponemčevanju, privajanju na novi red, poučevanju o velikem vodji, vse skupaj pa podkrepljeno še z militarističnim duhom. Nadaljnje šolanje na visokošolskih ustanovah je bilo Štajercem in Gorenjcem skorajda nedosegljivo. Velik del prejšnjega učiteljstva je bil odpuščen tudi v Prekmurju, kjer je madžarski okupator uporabil sorodno taktiko kot nemški in prek tečajev madžarščine in nato vpeljave te kot učnega jezika v vse šole poskušal popolnoma izriniti iz uporabe »vendščino«, kakor so imenovali slovenščino, ki so jo govorili Prekmurci.

Drugače je bilo seveda v italijanski Ljubljanski pokrajini, kjer je pouk še naprej potekal v slovenščini, italijanščina pa je bila vpeljana kot učni predmet na vse stopnje šolanja. Šole so začeli odpirati že konec aprila 1941. Vzgojna načela pa so bila tudi na tem delu slovenskega ozemlja enaka kot v severni polovici. Pri vzgoji so upoštevali zahteve po fašizaciji, po vključevanju mladih v fašistične organizacije, v šolah so morali pozdravljati s fašističnim pozdravom, nadaljevanje šolanja na šolah na višji stopnji, na primer na italijanskih univerzah, pa je bilo pogosto pogojevano z vstopom posameznika v to ali ono fašistično organizacijo. Generacije mladih, ki so šolska leta preživljali med vojno, so bile prikrajšane za temeljno izobrazbo. Jezikovni pouk je šepal in več kot dve tretjini mladih Slovencev in Slovenk prva leta vojne nista bili deležni šolanja v slovenskem jeziku; če pa dodamo še Slovence na Primorskem, za rapalsko mejo, se ta delež poveča na več kot tri četrtine. Pri družboslovnih predmetih so se morali seznanjati z zemljepisom in zgodovino domovine okupatorjev, prepleteno z zgodbicami o njihovih velikih voditeljih.

Nacistična šolska politika je prinesla poudarek na učenju nemščine, ponemčevanju, privajanju na novi red in poučevanju o velikem vodji.

Mladi Slovenke in Slovenci se s potujčevalno vlogo šol niso kar preprosto sprijaznili. Na dan razpada Avstro-Ogrske, ki so ga pred vojno slavili kot dan ustanovitve Države SHS, so komemoracijo – običajno vstajanje v razredu z minuto molka – izpeljale dijakinje dveh ljubljanskih ženskih gimnazij. Ker so podobno manifestacijo pričakovali tudi za 1. december, dan jugoslovanskega ujedinjenja, je italijanska oblast že vnaprej zagrozila s kaznovalnimi ukrepi. Velike pozornosti je bila deležna akcija na gimnaziji v Novem mestu – dekleta, ki jih je v spomin na Jugoslavijo vstalo nekaj manj kot polovica, so po upornosti vnovič prekašala fante, saj je teh protestno vstala slaba četrtina –, ki ji je sledilo množično izključevanje neposlušnežev iz dijaških vrst.

Drugače je bilo na osvobojenem ozemlju, kjer so tudi skrb za šolanje prevzeli privrženci osvobodilnega gibanja. Na prvem večjem osvobojenem ozemlju na Slovenskem, spomladi leta 1942 v Ljubljanski pokrajini, so še precej improvizirali, saj kratkotrajnost partizanskega nadzora nad ozemljem niti ni omogočala dolgoročnejšega načrtovanja. So se pa že v tem času uveljavila nova pedagoška načela, ki so temeljila na poučevanju v duhu narodnoosvobodilnega boja in poudarjanja slovenstva, v nasprotju z uveljavljanjem nemškega, madžarskega ali italijanskega na zasedenem ozemlju. Partizansko šolstvo se je razmahnilo jeseni 1943 po vzpostavitvi trajnega ali vsaj dolgotrajnega osvobojenega ozemlja na Dolenjskem in Primorskem. Tudi tu so se učenci, enako kot pripadniki njihove generacije na okupiranem ozemlju, zaradi pomanjkanja prostorov stiskali v prenatrpanih učilnicah. Pomanjkanje učiteljev so poskušali nadomestiti s pripravljanjem učiteljskih tečajev. Zaradi pomanjkanja papirja in učbenikov so morali uporabiti vse, kar jim je prišlo pod roke; le iz učbenikov, pridobljenih od drugod, so morali izločiti dele, ki so bili naklonjeni okupatorjem. Nasprotno pa so morali na okupiranem ozemlju izločiti iz učbenikov vsa dela sodelavcev odporniškega gibanja. Na osvobojenem ozemlju so natisnili nove učbenike, v katerih so metodično delo oprli na partizansko tematiko in predstavitev voditeljev nove Jugoslavije. Ljudske šole na manjših osvobojenih ozemljih Štajerske ali Gorenjske so delovale v bistveno težjih razmerah in marsikje so otroci konec vojne pričakali prikrajšani za temeljno osnovnošolsko izobrazbo.

Poleg oddelka za ljudske šole je pri vodstvu osvobodilnega gibanja deloval še oddelek za srednje šolstvo. Sredi vojnih razmer je bilo ustanovljenih nekaj novih meščanskih šol, ki so jih sčasoma preoblikovali v nižje gimnazije, na primer v Metliki. V Črnomlju pa je leta 1944 začela delovati celo popolna gimnazija. Za dijake, ki so že bili v partizanih, so šole pripravljale tečaje, da bi prek tečajnih izpitov tudi ti lahko končali še kakšen razred šole, ki so jo bili prisiljeni zapustiti zaradi vojne.

Po kapitulaciji Italije so se spremembe zgodile tudi na ozemlju, ki so ga od jeseni 1943 pod nemškim poveljstvom nadzorovale domobranske enote. Nemški okupator ni imel več dovolj moči za izvajanje dosledne germanizacijske politike, tako da se je slovenščina prebila tudi v nekatere ljudske šole na Gorenjskem in Primorskem. Kot druga gimnazija, za črnomaljsko, pa je bila jeseni 1944 na ozemlju pod nadzorom domobrancev obnovljena slovenska gimnazija v Gorici, ukinjena po 1. svetovni vojni.

Šolski proces so motile pogoste vojaške operacije, vse manj je bilo učiteljev, ki niso oblekli vojaške uniforme. Številna šolska poslopja so zasedale vojaške enote, zato so bila pogosta tarča vojaških napadov. Če ne računamo požganih oziroma porušenih šol, je samo v Ljubljanski pokrajini spomladi 1943 vojaštvo zasedalo 44 ljudskih, šest meščanskih in štiri srednje šole, posledice pa so bile v takšnih razmerah pričakovane. »Tako marsikje dolge mesece ni bilo pouka ali pa je bil ponekod zelo nereden ali vsaj skrčen,« je poročal šolski nadzornik. Nato so se razmere le še poslabševale in Slovenija je po vojni kot vojno škodo prijavila tudi 103 popolnoma uničene šole in 184 šolskih stavb, potrebnih večjih popravil.

Koliko mladih je bilo med vojno sploh deležnih rednega šolanja, zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče ugotoviti. Če pa primerjamo le vpis na Univerzo v Ljubljani v zadnjem predvojnem študijskem letu 1940/41, ko se je nanjo vpisalo 2474 študentk in študentov, ter dve leti kasnejši podatek, ko jih je bilo vpisanih 1382, je povsem jasno viden vpliv vojne na izobraževalni proces.

V Ljubljanski pokrajini je pouk še naprej potekal v slovenščini, italijanščina pa je bila vpeljana kot učni predmet na vse stopnje šolanja.

Dogajanje na osrednji slovenski visokošolski in znanstveni ustanovi, ljubljanski univerzi, je odslikavalo vse tegobe, s katerimi so se Slovenci spoprijemali med vojno. Različno usmerjena študentska društva so bila sprta že pred vojno, to pa jih je tudi v vojnih letih razdelilo na tista, ki so podpirala Osvobodilno fronto, in na njihove nasprotnike. Čistke med pedagoškimi delavci so bile v tako zaostrenih razmerah nekaj vsakdanjega. V času, ko je morala univerza zaposliti lektorje italijanščine, je bila prva na seznamu odpuščenih Irka Fanny Susan Copeland, lektorica za angleški jezik na Filozofski fakulteti in vneta alpinistika in ljubiteljica slovenskih gora. Italijanske oblasti so jo že aprila 1941 poslale v konfinacijo v Italijo. V letih, ki so sledila, je službo izgubilo še več univerzitetnih uslužbencev, sodelavcev osvobodilnega gibanja. Največ jih je bilo s Filozofske fakultete, sledili pa sta Medicinska in Tehniška fakulteta, torej visokošolski ustanovi, ki izobražujeta strokovnjake za dejavnosti, ki jih v vojnem času oborožene enote najbolj potrebujejo. Le kader Teološke fakultete je bil v vojnih letih izvzet iz izključevanja iz službe. Nekateri njeni profesorji so bili aktivni na protipartizanski strani, za izključevanje pa so prišli na vrsto po vojni, ko se je del med vojno izključenega osebja vračal na delovna mesta.

Ker je večina izobražencev podpirala osvobodilno gibanje, je bila univerza pod budnim nadzorom oblasti. Prvič je policijska preiskava na univerzitetnih tleh potekala 18. novembra 1941 na Oddelku za elektrotehniko Tehniške fakultete. Večer pred tem se je prvič oglasil radio Kričač, ilegalni radio odporniškega gibanja, ki so ga sestavili v za to nadvse primernih prostorih, delavnicah Tehniške fakultete, sodelavci odporniškega gibanja iz te ustanove. Več osumljenih je bilo aretiranih, dekan fakultete pa razrešen s položaja.

Pritiski na univerzo so se povečali po kapitulaciji Italije, ko je bila v Ljubljanski pokrajini pod nemškim pokroviteljstvom vzpostavljena Pokrajinska uprava na čelu z Leonom Rupnikom. Dan po prvem javnem nastopu domobrancev v Ljubljani, 11. oktobra 1943, je pred poslopjem glavne stavbe univerze na Kongresnem trgu potekal miting, ki so ga pripravili domobranstvu naklonjeni študentje, glavna tarča kritik pa so postali partizani in po zborovanju tudi vodstvo univerze, ker naj ne bi podpiralo teženj organizatorjev zborovanja. Vodilni na univerzi na čelu z rektorjem, zgodovinarjem dr. Milkom Kosom, so bili mesece po tem deležni številnih kritik in žalitev v medijih in v osebnih stikih s predstavniki Pokrajinske uprave. Pritiski so se nadaljevali tudi po 11. novembru 1943, ko je Leon Rupnik podpisal uredbo »o začasni ustavitvi predavanj na Univerzi v Ljubljani«. Nekoliko presenetljivo ustavitev predavanj ni bila utemeljena s težavnimi vojnimi razmerami, temveč s tem, da naj bi bili, če bi študijski proces redno potekal, prikrajšani študentje, ki so se prijavili v vrste domobrancev. Čeprav Ljubljana, sedež delovanja slovenske univerze, ni trpela zaradi neposrednih vojaških spopadov ali bombardiranja kot na primer Maribor, je tudi univerza pretrpela precejšnjo vojno škodo. Največja katastrofa se je zgodila, ko se je 29. januarja 1944 na veliko čitalnico univerzitetne knjižnice, le nekaj let starega Plečnikovega arhitekturnega bisera, zrušilo nemško poštno letalo in je v požaru, ki je sledil, zgorel večji del knjižnih zalog. Sreča v nesreči – zaradi pomanjkanja kurjave, prav tako posledice vojnih razmer, je bila velika čitalnica zaprta in v njej ni bilo obiskovalcev niti knjižničnega osebja.

Ker je večina izobražencev podpirala osvobodilno gibanje, je bila univerza pod budnim nadzorom oblasti.

Druga osrednja znanstvena ustanova, Akademija znanosti in umetnosti, je vojna leta preživela nekoliko manj burno. Že od začetka vojne so njeno vodstvo silili, naj se vključi v italijanski Narodni svet akademij. Slovenski akademiki so poskušali stike vzdrževati le na ravni vljudnostnega pisnega komuniciranja in izmenjave znanstvenih publikacij, predsednik AZU dr. Rajko Nahtigal pa je odsotnost na nekaterih prireditvah v Italiji opravičeval s slabim zdravjem. Pod njegovim naslednikom dr. Milanom Vidmarjem so se pritiski na akademijo krepili. Italijanska cenzura je iz znanstvenega tiska črtala mesta, kjer so bili z naklonjenostjo omenjeni predvojni slovenski ali jugoslovanski politiki, razprave o jugoslovansko-italijanski meji, določeni po 1. svetovni vojni, pa tudi omenjanje tistih akademikov, ki so se znašli v italijanskih in nato nemških zaporih; prvi med temi je bil dr. France Kidrič, oče glavnega organizatorja OF Borisa Kidriča.

To pa še ne pomeni, da so akademiki pozabili, koga naj bi pravzaprav predstavljali. V letih vojne so ustanovili komisije za pripravo slovenske bibliografije, za etimološki slovar slovenskega jezika in za proučevanje likovne umetnosti pri Slovencih. Pritisk na akademijo se je, tako kot pri univerzi, okrepil v času Rupnikove Pokrajinske uprave, ki je hotela v protikomunistično propagando vključiti tudi akademike. Začetno naklonjenost te uprave »slovenskim« projektom je akademija izkoristila tako, da je predlagala, da bi se »tudi uradno imenovala kot taka, tj. slovenska, kakor je to običaj po vsi Evropi«. Ko je Rupnik dobil privolitev nemških predstojnikov, je novembra 1943 akademijo preimenoval v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Odločba je, tako kot vsi odloki okupatorjev in njihovih sodelavcev, ob koncu vojne postala nična, tako da je morala po vojni akademija vnovič opraviti postopek preimenovanja. Za vzdrževanje vsaj minimalnih možnosti za znanstveno delo so bili akademiki (in drugi znanstveniki) prisiljeni sodelovati v nekaterih propagandnih akcijah Rupnikove uprave. Izražanju svojih idejno-političnih načel, ki nikakor niso bila skladna z zahtevami uprave, so se poskušali izogibati na način, ki je bil viden v Zborniku Zimske pomoči iz leta 1944. Šlo je za najobsežnejše delo, izdano med vojno na Slovenskem. Izdajatelji in uredništvo so poskušali s tem dokazati, da je politika kulturnega molka doživela fiasko, saj so prispevke zanj napisali najuglednejši slovenski kulturniki na okupiranem ozemlju. Toda v prispevkih akademikov najdemo skorajda izključno znanstvene teme, bolj izrazito pa se je zaželenim temam prilagajal le prispevek teologa dr. Aleša Ušeničnika o spornosti Marxove filozofske misli.

V nasprotju z znanstveniki na okupiranem ozemlju, ki so se branili sprejemati naloge, vsiljene od tamkajšnje oblasti, so znanstveniki, ki so odšli na osvobojeno ozemlje, z večjim veseljem sprejemali teme raziskovanja, ki jim jih je sugerirala politika. Te so pogled obračale proti prihodnosti, ki čaka Slovenijo po vojni, česar v ljubljanskih ustanovah ni bilo (mogoče) zaznati. Da bi bilo delo znanstvenikov na osvobojenem ozemlju čim bolj usklajeno, je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja potegnilo še eno potezo, ki ji ne najdemo para v odporniških gibanjih drugod po Evropi. Istega januarskega dne leta 1944 kot Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju je ustanovilo tudi Znanstveni institut. Za direktorja je bil imenovan dr. Fran Zwitter, poleg njega pa so bili sodelavci inštituta še nekateri znanstveniki, uveljavljeni že pred vojno, nekateri pa so v vrh slovenske znanosti stopili v povojnih letih. Čeprav so delali v skromnih razmerah, saj so bili brez obsežnejše knjižnice in drugega, potrebnega za raziskovalno delo, so se spoprijeli s problematiko, ki je čakala povojno Slovenijo. Delo so razdelili po skupinah, podobno, kot je bila organizirana akademija. Najpomembnejše je bilo ukvarjanje z mejnimi vprašanji, ki ga je uvedel direktor Zwitter s spomenico Problem bodočih slovenskih meja. (S čim sorodnim se SAZU v Ljubljani med vojno seveda ni mogla ubadati, saj sta bili izhodišči za razmislek vojaški poraz Nemčije in Italije ter sprememba severne in zahodne meje v slovensko korist.) Pravniki so se ubadali z zbiranjem gradiva o zločinih okupatorja in njegovih pomagačev ter kršitev mednarodnega prava na primeru Jugoslavije, da bi bili s problematiko do konca vojne »v vsakem trenutku pripravljeni, da stopimo z njo pred svetovno javnost«. Za notranje jugoslovanske pravne opredelitve pa so pripravljali poglede na vloge Slovenije v novi federalno preurejeni Jugoslaviji. Tudi medicinci in tehniki so sestavljali predloge, kaj bi morali za obnovo dežele in njen čim hitrejši razvoj storiti neposredno po vojni.

Podobno kot na političnem prizorišču je tudi razvoj na kulturnem, šolskem in znanstvenem področju na okupiranem in osvobojenem ozemlju potekal v skladu z dvema izrazito nasprotujočima si usmeritvama. Na okupiranem ozemlju je bil usmerjen v poveličevanje novega evropskega reda, protikomunizem in antisemitizem. Večjo aktivnost je pri tem pokazal le del teologov, literatov iz kroga Doma in sveta in zadnja leta vojne mlajši propagandisti, ki se jih je oprijelo ime Rupnikov »kindergarten«. Večji del najuglednejših slovenskih izobražencev pa je poskušal »preslišati« zahteve vodilnih politikov. Še najbolj neizprosen je bil verjetno univerzitetni profesor in generalni tajnik akademije, slavist dr. Fran Ramovš. Oktobra 1942 je na »pogovorih« pred italijanskimi oblastniki zasliševalne pritiske na vodilne slovenske izobražence prekinil z odločnim odzivom: »Kaj pa uganjate to komedijo? Postrelite nas. Ako pobijete do sto najboljših kulturnih slovenskih delavcev, ste narodu odsekali glavo!« Svojega mnenja ni spremenil niti pod pritiski Slovencev, tistih iz Rupnikove Pokrajinske uprave, ko so poskušali v svoj propagandni stroj vključiti tudi univerzo. Ob tem je Ramovš novembra 1944 vodilnim na univerzi brez zadržka dejal, da »če gre ta pot naprej, potem je takoj za ukinitev univerze, saj narodu, ki je ne zasluži, zares potrebna ni«.

Mladi Slovenke in Slovenci se s potujčevalno vlogo šol niso kar preprosto sprijaznili. Prvi upor so izpeljale dijakinje dveh ljubljanskih ženskih gimnazij.

Na osvobojenem ozemlju pa so se izobraženci zagnano vključevali v delo, ki so ga šteli za nujno pot v slovenski povojni svet. Odsek za prosveto pri predsedstvu SNOS je imel pristojnosti, kakršnih ni imel pred tem še noben organ na slovenskem ozemlju (razen Poverjeništva za uk in bogočastje iz prelomnih dni leta 1918, ki pa je že kmalu izgubilo pristojnosti in jih moralo prepustiti beograjskemu nadrejenemu organu). Bil je predhodnik povojnega ministrstva za prosveto Slovenije iz leta 1945; to drugače od poverjeništva iz leta 1918 pristojnosti ni izgubljalo, temveč jih je z leti le še krepilo. Odsek za prosveto oziroma »ministrstvo za šolstvo, znanost in kulturo« odporniškega gibanja je že med vojno pripravil načrte nujnih ukrepov za povojni prevzem oblasti na teh področjih. (Če je bil ta zaradi komunistične narave oblasti izpeljan drugače, kot so pričakovali intelektualci, je to seveda neko drugo vprašanje nekega drugega časa.) Šole naj bi rastle iz duha partizanskega šolstva, umetnost iz izkušenj osvobodilnega boja, ki so jih že ovekovečili umetniki v partizanskih vrstah. Vse je bilo usmerjeno v prihajajoče čase, na katere so gledali z optimizmom, nekako tako, kot so iz Znanstvenega instituta na začetku delovanja naslovili poziv na vse upravne ustanove, »da nas informirajo o tistem svojem delu, ki ni namenjeno reševanju tekočih vprašanj, ampak načrtom za bodočnost«.