Kritika / Ob morju

za

Bilo je nekoč v Franciji.

Brad Pitt in Angelina Jolie bi raje skupaj umrla, kot pa skupaj živela. Vsaj tako se zdi, ko v francosko obmorsko vasico nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – ob štiklu Jane B. (via Serge Gainsbourg & Jane Birkin), B-strani singelce Je t’aime ... moi non plus – pripotuje ameriški zakonski par, ki je na najnižji točki odnosa.

On, kolekcija brkov, zaliscev in cigarete, je pisatelj, ki ni nikoli izpolnil pričakovanj – igra ga Pitt. Ona, kolekcija bele obleke, močnega make-upa in tablet, je nekdanja plesalka, ki se utaplja v distopiji svojega moža – igra jo Joliejeva, ki je film Ob morju tudi režirala. Med njima je bilo nekoč več. Vanju pa je šlo preveč – in vse je ostalo noter, neprebavljeno, nepredelano, neizrečeno, tako da se zdaj impresionistično opotekata med mučnimi tišinami, odtujenimi pogledi, njegovimi alko tripi, njenimi solzami in zaležano distanco, stkano iz očitkov, zavračanja intimnosti, depresivne praznine, negotovosti, malaise, apatije, vzajemnega žretja, dolgčasa in fotogeničnih poz, ki ne doživijo konzumacije, ali bolje rečeno – ki ne pridejo dlje kot do svoje revijalne statičnosti. Kaj je to? Avtobiografski postmastektomični pas de deux? Prizori iz razrednega boja na Beverly Hillsu? Art film, v katerem od intime ostane le še pantomima? Metafikcijska parodija gledalčevih pričakovanj? Dekonstrukcija glamurja, slave in strahu pred staranjem? Abstrakcija, v kateri se Pitt in Joliejeva delata, da igrata sama sebe, da bi ljudje mislili, da ne igrata sama sebe? Trač o “koncu”, ki ga “najslavnejši par na svetu” ponuja svojim tabloidnim psihoanalitikom? Pitt in Joliejeva izgledata zdaj kot antonionijevski par, ki hoče umreti na atraktivni lokaciji, zdaj kot resnaisovski par, ki je pozabil, zakaj je skupaj, zdaj kot kubrickovski par, ki se je pozabil pofukati, zdaj kot hitchcockovska turista, ki dobita odgovor na vprašanje, Kdo se boji Virginie Woolf, in zdaj kot kasdanovski body-heat par, ki išče razloge, da bi se čim bolje pofukal. In res, ko špegata skozi špranjo v steni, vidita svojo mlajšo verzijo, francoski par (Mélanie Laurent & Melvil Poupaud), ki se mirno in non-stop žge v sosednji sobi, kar ju prižge, kot da bi ljudi v življenje vračalo le še voajersko špeganje v življenja drugih (spolno razmerje obstaja le še v pogledu tretjega), s čimer ta film svojo veliko poanto – ste hoteli videti? glejte! hočete seks? fukajte! – odpelje domov.