Kritika / Dobrodušni velikan

Živiš le dvakrat.

Kapitalizma si niso izmislile ženske, temveč so ga ustvarili moški, ki zdaj v grozi ugotavljajo, da jih je presegel in da od njih terja preprosto preveč. Tega pritiska, te tekme, teh vojn ne vzdržijo več, pa četudi izgledajo kot gore, ki bi lahko premikale gore. V resnici so kot gore le osamljeni.

Tak je Fúsi (Gunnar Jónsson), islandski orjak – osamljen in samski in sramežljiv in pasiven in outsiderski, 43-letni devičnik, ki se še vedno stiska k mami in ki se še vedno igra s svinčenimi vojački in modelčki II. svetovne vojne. To je vse, kar je ostalo od moškega “junaštva”. Ne, Fúsi – slon v kapitalizmu, “gora dokazov”, da kapitalizem ne deluje, absurden kot antijunaki Akija Kaurismäkija – ni Norman Bates, ne menedžira motela, temveč letališko prtljago, toda ko ga gledate, imate občutek, da živi v zaklonišču, da je kapitalizem in menedžiranje družbe že zdavnaj prepustil ženskam in da se jih zdaj boji tako, kot so se nekoč ženske bale moških, dokler ne sreča punce (Ilmur Kristjánsdóttir), ki s svojo depresivno odrezanostjo od sveta in moških le potrdi to, kar že slutimo: da kapitalizem trga odnose, da vzbuja nelagodje in da ustvarja svet, ki ni za moške in ženske, kaj šele za otroke, pa četudi bi se moral prav kapital najbolj zavedati, da je odvisen od reprodukcije – in to v vseh smislih.