Mark Tulij Ciceron: Pogovori o starosti

+ + + + +

Slovenski prevod, ki teče ob latinskem izvirniku.

Pred njim pa izjemni predgovor prof. Kajetana Gantarja, ki pronicljivo popiše Ciceronovo življenje, njegovo miselno formiranje, govorniško in politično kariero, po padcu pa njegov beg v osamo in filozofijo, rimsko politiko ter njegovo recepcijo v misli Zahoda. Danes prav redko, da ima spremna beseda skorajda težo izvirnika.

V trenutku, ko je Ciceron zatrl Katilinovo zaroto, je postal »oče domovine«, a nasprotniki so izglasovali zakon, po katerem se vsak, ki dopusti, da se brez pravnomočne sodbe usmrti rimski državljan, kaznuje z izgnanstvom. In celo pater patriae je moral za leto zapustiti Rim.

K stvari – kaj je torej starost? Čas propada, ko človek samo še životari v vsem slabotnejši od mlajših? Nikakor, Platona je smrt ustavila sredi pisanja v 81. letu, starega Sofokleja so sinovi razglasili za neprištevnega, pa je sodnikom odrecitiral ravnokar napisanega Ojdipa na Kolonu in ostal gospodar svojega imetja.

To bi bila dokaza, da starost lahko prekaša mladost, toda avtor stopi še naprej, ko postavi, da visoka leta prinesejo prostost od telesne in kulinarične naslade; ker zdaj ni več v rokah poželenja, se lahko povsem posveti umu. In pa opravilom, ki ga poprej niso mikala. Denimo kmetovanju, vzgoji oljk in trte, namakanju in okopavanju … in navede, kako so staremu Cincinatu, medtem ko je oral, sporočili, da so ga izbrali za diktatorja.

Toda starost je dostojanstvena in spoštovana le, če zna braniti samo sebe, če ni nikomur prepuščena, če v lastni hiši gospodari do zadnjega diha. Vaje telesa in kajpak duha, sam se je poglobljeno učil grščine na stare dni. Skratka, radovednost v čisti obliki. »Starost je namreč zadnje dejanje v igri, paziti moramo pa, da se utrujenosti ne pridruži naveličanost.«