Žica je Belo krajino getoizirala

V poosamosvojitvenem času skoraj ni bilo lastnika jugoslovanskega potnega lista, ki bi vedel, da je jugoslovansko državljanstvo le črka na papirju. Potni list smo dobili, ker nam je bilo ob rojstvu dodeljeno državljanstvo ene od jugoslovanskih republik. Ker so se pravila večkrat spreminjala (enkrat po mami, enkrat po kraju rojstva itd.), je bilo možno, da vsi člani iste družine niso imeli istega državljanstva, imeli so le enak potni list. Tudi metliški most je, odvisno od časa, v katerem smo se na njem znašli, povezoval ali ločeval Slovenijo od Hrvaške. V času jugoslovanskih potnih listov je mladina z obeh strani meje skakala z mostu v Kolpo. Kolpa je na tem mestu sicer nizka, za varno skakanje v resnici prenizka, in rečni breg je na obeh straneh zlahka dostopen. Vsakič sproti si se lahko odločil, ali greš ponovno na most s hrvaške ali slovenske strani. V času slovenskih potnih listov pa po sredini teče državna meja in tabli na obeh straneh označujeta meddržavni mejni prehod. Samo še dva taka prehoda sta na Kolpi, 30 km više ob reki je mejni prehod Vinica, 50 km za njim pa še Petrina. Vmes je Kolpa vse od osamosvojitve naša, skupna reka. Policija z nobene strani niti v času vzpostavitve schengenske meje ni omejevala dostopa do vode, kopalci in veslači so lahko počivali na obeh bregovih. Slapovi, kot jezom na »Koupi« pravijo domačini, so zaradi nizkega vodostaja v toplejšem letu prehodni peš, jeseni, pozimi in spomladi pa reka naraste in prehod je nemogoč. Letos jeseni še ni bilo obilnejšega deževja in zato reka ni nič kaj posebej visoka, peš pa se prek jezov kljub temu ne da več.

Kolpa danes

V filmu režiserke Maje Weiss iz leta 2002 naslovni lik reče: »Ti begunci gledajo na našo stran meje in si mislijo: življenje je boljše v Sloveniji.« Kar je bila leta 2002 do skrajnosti pretirana parodija na slovensko zaplankanost, je danes v glavah odgovornih, na primer premiera, kadar po lastnih besedah ne razmišlja kot človek, nadvse resnično. Od metliškega mostu čez celotno kopališče in naprej proti Križevski vasi je postavljena žica z rezili. Dostopa do vode ni. Tudi stopnice so ožičene brez prekinitve. Maja Weiss je Metličanka in je otroška in najstniška leta tudi sama preživljala na metliškem kopališču. Gleda v žico, čez žico, v reko in pravi: »Šokantno. Žica je Belo krajino getoizirala.«

Bela krajina je prek Gorjancev vsega slabo uro in pol oddaljena od Ljubljane, a vendar vanjo ne zaideš mimogrede, tja se moraš prav posebej odpraviti ali pa jo prečkaš na poti v Dalmacijo. Na metliško kopališče pride domačin v spremstvu dveh obiskovalcev. »Iz Gorenjske sva prišla pogledat, kako to izgleda.« Obiskovalcev tudi sicer v tem letnem času ni veliko. Kolpa ni reka, ki bi jo hodil gledat, pač pa reka, s katero živiš. Če je ne potrebuješ, nimaš tam kaj iskati. Kampi so v tem letnem času zaprti, provizorični bifeji tudi. Do divjega kampiranja, ki ga nihče ne preganja, je še pol leta. Zato tudi Maja Weiss meni, da »Belokranjci še niso zares dojeli, kaj se na njihovi reki dogaja«. Žice preprosto še niso videli. In če je niso videli Belokranjci, so jo prebivalci ostalih delov Slovenije še toliko manj. »S postavitvijo žice v tem letnem času, ko Kolpa tako ali tako ni prehodna, si politika le kupuje čas – to je sramotno.« Do poletja, ko naj bi Kolpa zaživela, bo žica – kot da je od nekdaj tam. Če sodimo po člankih iz dnevnega časopisja, »kaj bo, ko ograje preraste podrastje«, je ta tako ali tako izvršeno dejstvo, ki mu ni mogoče oporekati.

»Prepričana sem, da se bodo Belokranjci temu uprli. Če bi bil referendum, bi bili proti žici, za odprto mejo, svobodno kopanje in pomagali bi beguncem.« – Maja Weiss

Od Metlike ob reki navzgor je mnogo kopališč, uradnih in neuradnih. Prva vas ob Kolpi je Križevska vas. Poleti je tam majhen kamp, za katerega lastnik pravi, da vanj prihajajo stalni gostje in je v glavnem ves čas zaseden. Zdaj je mimo kampa speljana žica z rezili, ki se dotika stavbe nekdanjega mlina in nadaljuje na drugi strani. Čolni so od poletja še vedno na travniku. Varovalni ukrepi so tako temeljiti, da je žica na mestih, kjer bi bilo teoretično mogoče priti čeznjo prek dreves – če bi seveda prej opravili z naraslo Kolpo –, povišana za višino enega koluta ali pa so drevesa požagana. Za travnikom je gozd. Ne živali ne ljudje pa ne morejo do vode. Tu je Kolpa že nekoliko onesnažena, ker se malo više vanjo steka Lahinja (v to pa močno onesnažena in strupena Krupa). Žica teče naprej, proti vasi Otok. Pred vasjo je morda najbolj znan razstavni eksponat Bele krajine – avion DC 3 angleške zavezniške vojske iz druge svetovne vojne. Tik za vasjo je Kolpa, poleti kristalno čista, topla reka. Stopnice, ki so omogočale dostop do vode, so tudi tu ožičene. Onemogočen dostop do čiste, sladke vode je tudi simbolno boleč. Prav kruto nadrealističen, saj so se mesta na celini vselej razvijala ob rekah. Romi v Beli krajini – tudi prav tisti otroci, ki jim je onemogočen dostop do običajne osnovne šole in morajo v visoko nadpovprečnem deležu obiskovati šolo s prilagojenim programom – se vse poletje kopajo v Kolpi, vsi doma niti nimajo tekoče vode. Sploh so mnoge vasi v Beli krajini šele pred leti dobile čisto vodo iz vodovoda in kanalizacijo, ki namesto direktno v Kolpo teče v čistilno napravo. Bela krajina je pozabljena dežela, ne samo, ker se do nje ni mogoče pripeljati po spodobno hitri cesti, ampak ker nima niti knjigarne, kot veliko drugih so zaprli tudi tovarno Beti, v kateri so bile zaposlene cele družine (izobrazba je v tem delu Slovenije redkejša dobrina kot drugod).

Most prijatelstva

Ni napaka. Mnogo let je pred mostom na Krasincu, prvem maloobmejnem prehodu za Metliko, stala tabla s tem napisom. Preden so postavili betonski most, je na istem mestu stal ogromen lesen most oziroma več mostov, ki jih je močno narasla reka odnesla. Nekaj časa je potem na tistem mestu vozil »brod«, brez brodarja. Niti ne vem, čigav je bil, enkrat je bil na eni, drugič na drugi strani. Vzel ga je, kdor ga je potreboval, če je le bil na pravi strani reke. Leta 1982 so nato postavili betonski most, tretjino sredstev je prispevala Slovenija, preostalo Hrvaška. Tabla s pravopisno napako je ostala, saj ta ni bila toliko moteča, da bi jo zamenjali. Da je le kakor skala trden most stal. Še leto po premieri filma Varuh meje so bile ob mostu in ob napisu prijatelstva postavljene betonske protitankovske ovire. Tablo in ovire sta v zvočno-vizualni instalaciji Cona C, ki se je ukvarjala z raziskovanjem migracijskih tokov, leta 2003 ovekovečila multimedijska umetnika Irena Pivka in Brane Zorman. Mlade hrvaške in slovenske policistke in policisti, ki te dni uradujejo v pisarnici na slovenski strani maloobmejnega prehoda, ki je zdaj od mostu na obe strani ožičen, se napisa ne spominjajo, pa tudi protitankovskih ovir ne. Nad žico samo zmajujejo z glavo. Pomislite, kakšen absurd: tanke naj bi ustavljale le ovire na mostu, ljudi pa žica z rezili vzdolž celotne reke. Ali kot jim pravi premier, usmerjevalne ovire, ki naj ljudi napotijo od bregov proti pravim vstopnim točkam. Za zdaj torej čez most na Krasincu, pa tudi čez slap na Krasincu, saj žice tam še ni. Namesto nje bodo, kot so domačinom povedali lokalni policisti, postavili tri metre visoke panelne ograje z vrati, ki bodo omogočala dostop do vode. Pa vrata, bodo zaklenjena? Bo tam vratar? Ključar? Se bo mogoče ob Kolpi kopati samo po urniku? Peter Braatz, režiser in producent, je komentiral: »Ljudje pridejo čez Kolpo in potem naj hodijo kilometre in kilometre ob žici, da bi nekje naleteli na majhna vrata, skozi katera jih bodo ob določenih urah spuščali. Če bodo zgrešili uradne ure, bodo pa počakali do naslednjega dne.« Če bi ljudje prečkali Kolpo s hrvaške strani, kjer jim tega nič ne prepričuje, bi se na drugi strani reke znašli pred ograjo z rezili. Če bi se pri tem poškodovali in bi bili v nevarnosti, jim s slovenske strani ne bi mogli pomagati. To je, če bi bila Kolpa nizka in bi ograjo sploh videli. Kolpa bo kmalu tako visoka, da bo del žic z rezili v vodi in s kopnega sploh ne bo viden. Če je Kolpa odnesla most, bo morda tudi del žične ograje.

Maja Weiss: »Prepričana sem, da se bodo Belokranjci temu uprli. Če bi bil referendum, bi bili proti žici, za odprto mejo, svobodno kopanje in pomagali bi beguncem. Morali bi se upreti, protestirati in zahtevati drugačno rešitev, tako od slovenske politike kot od evropske. Ne pa dovoliti neprebojne bodeče žice po celotni dolžini schengensko-slovenske meje, s katero dajemo vedeti, da smo kljub letošnjemu praznovanju 70. obletnice konca 2. svetovne vojne in ob še živečih udeležencih pozabili na vse bodeče žice, ki so nam jih postavljali fašisti, nacisti, pozneje po osvoboditvi pa še komunisti. Zdaj bodečo žico postavljamo proti drugim, šibkejšim, in si z njo odvzemamo svobodo tudi sami.«