Bolje mrtvi kot živi

San Bernardino, ki leži kakšnih sto kilometrov vzhodno od Los Angelesa, so kalifornijski časopisi pred dvema mesecema razglasili za »najrevnejše kalifornijsko mesto«. Vse je šlo k vragu. Prejšnjo sredo, 2. decembra, je šla k vragu še razlika med množičnim pokolom in terorističnim napadom, med teroristom in ameriškim množičnim morilcem.

V sanbernardinski center socialnih služb sta vstopili maskirani osebi v taktični opravi in med predbožično zabavo pobili 14 uslužbencev tega centra. Ko se je izkazalo, da je bil eden izmed storilcev uslužbenec tega centra (zdravstveni inšpektor), ki se je na zabavi sprl z drugimi, jezno in užaljeno odkorakal domov, se oborožil, se vrnil in jih pobil, so rekli: tipični ameriški množični pokol. Študent pobije študente, dijak pobije dijake, delavec pobije sodelavce – tipično.

Toda ko se je izkazalo, da sta bila storilca muslimana, so njun pokol naglo prekvalificirali v »teroristično dejanje«, celo v »najhujši teroristični napad na ameriškem ozemlju po 11. septembru 2001«. Prišla sta v vojaški opravi, bila sta ekscesno, pretirano oborožena, vse sta načrtovala, ubijala sta po vojaško, bila sta radikalizirana – logično: terorista!

Amerika si je oddahnila: to nima nobene zveze z nami! Ni pobijal »naš«, temveč »njihov«! Vse je v redu – šlo je za teroristično dejanje, ne pa za ameriški množični pokol! Toda ironija je bila podobna pariški: teroristi, ki so napadli Pariz (prvič in drugič), so bili francoski državljani, potemtakem »naši« – tako kot je bil moški, ki je napadel San Bernardino in zagrešil »neameriško« dejanje, ameriški državljan, potemtakem »naš«.

Američani so raje tarče množičnih morilcev, kot pa da bi odpravili drugi amandma ameriške ustave, ki jim daje absolutno pravico do nošenja strelnega orožja.

In seveda, ko se je izkazalo, da je pokol zagrešil zakonski par, 28-letni Syed Rizwan Farook, in 27-letna Tashfeen Malik, so bili najprej vsi šokirani (približno tako kot ameriški specialci, ko v Kubrickovem filmu Full Metal Jacket ugotovijo, da je bil ostrostrelec, ki jih je tolkel, v resnici ostrostrelka, ženska), potem pa so to razglasili za kronski dokaz, da je šlo za teroristični napad, ne pa za ameriški množični pokol, češ množične pokole vedno zagrešijo posamezniki, belski moški.

Kar ni čisto res: lani sta v Las Vegasu zakonca Jerad in Amanda Miller – ob vzkliku »To je revolucija!« – mirno in hladno pobila tri ljudi. On je potem padel pod policijskimi streli, ona je naredila samomor. Kot sta se dogovorila. Toda njunega pokola niso razglasili za teroristični napad. Zakaj ne? Ker sta pobila le tri ljudi? Ali ker nista bila muslimana?

Kar nas pripelje do vprašanja: kakšna je razlika med terorističnim dejanjem in ameriškim množičnim pokolom? Kakšna je razlika med teroristom in ameriškim množičnim morilcem? Pa poglejmo.

Teorija užaljenosti

Teroristi napadejo, ker so zrevoltirani, ker so užaljeni, ponižani in jezni, ker »drugi« do njih kažejo premalo spoštovanja, ker imajo občutek, da »drugi« hodijo po njih (npr. sežiganje Korana, žalitve preroka Mohameda). Mar tudi ameriški množični morilci ne morijo prav zaradi jeze in užaljenosti, zaradi občutka, da so premalo spoštovani in da »drugi« hodijo po njih? Michele Anderson, ki je leta 2007 v mestecu Carnation (Washington) ob fantovi pomoči pobila starše in še štiri družinske člane, je rekla, da je imela dovolj tega, »da vsi hodijo po meni«. Teroristi se maščujejo. Ameriški množični morilci tudi: Elliot Rodger je lani v kalifornijski Santa Barbari pobil šest ljudi, da bi se maščeval »vsem puncam, ki so ga zavrnile«. Ameriški množični morilci vedno sporočajo: plačali boste! Teroristi tudi. Ko se Američan razjezi, izgleda kot terorist. Ko je bila Amerika jezna, je napadla Irak. In trupla zdaj ležijo povsod – tudi v »srcu Evrope«, kot pravijo Parizu.

Teorija vojne

Teroristi so v vojni z družbo – njihovi pokoli so vojna dejanja, kar je po zadnjem pariškem pokolu poudaril tudi francoski predsednik Hollande, s čimer je kakopak le povzel, kar je 11. septembra 2001 rekel ameriški predsednik George W. Bush. Mar niso tudi ameriški množični morilci običajno v vojni z družbo? Jerad Miller, ki je lani zagrešil pokol v Las Vegasu, je zapisal, da je sovražnik močnejši in bolje budžetiran, a da je pripravljen na vojno in da lahko to represijo – s čimer je mislil na Obamovo vlado – prekine le prelivanje krvi, le vojna.

Teorija žrtvovanja

Teroristi se vedno mučeniško žrtvujejo za neko višjo stvar. Mar tega ne počnejo tudi ameriški množični morilci? Jerad Miller – če smo že ravno pri njem – je upal, da bo njegovo žrtvovanje vredno »nove zore«, ki prihaja. Pa ne le njegovo, temveč žrtvovanje vseh, ki bodo umrli za to »stvar«, vojno proti »tiraniji«.

Teorija radikaliziranosti

Teroristi so politično radikalizirani, ideološko sfanatizirani. Mar to ne velja tudi za ameriške množične morilce? Jerad in Amanda Miller, privrženca organizacije »Operacija ameriška pomlad«, sta bila nativista in rasista, ki sta v zvezni vladi videla »tiranijo«, še toliko bolj zdaj, v času temnopoltega predsednika. Radikalizirala in sfanatizirala ju je rasistična politika, ideologija ruralnih »milic«, ki hočejo vrnitev k »pravi« in »čisti« Ameriki, k »pravim« ameriškim vrednotam, k predmoderni idili, ki je ne kvarijo tuje rase (temnopolti) in tuje vere (islam, judovstvo), k zavijanju v ameriško zastavo. In ja, Millerja sta bila – tako kot »milice« – prepričana, da hoče vlada ljudem zapleniti orožje, da bi si jih lažje pokorila ter jih zbasala v koncentracijska taborišča. Jennifer San Marco, ki je leta 2006 v kalifornijskem mestecu Goleta ubila sedem ljudi (in potem še sebe), je politično prav tako radikaliziral rasizem v paketu z vso običajno paranoidno nativistično konspirologijo (belci so žrtev zarote, belce skušajo podrediti drugim rasam, belce izrivajo iz služb ipd.), zato ne preseneča, da so bile vse njene žrtve nebelske. Dylann Roof, ki je nasedel rasističnemu oznanilu, da so za revščino in brezposelnost belcev, kot je on, krivi »parazitski« Afroameričani, je letos junija v metodistični cerkvi – v Charlestonu (Južna Karolina) – pobil devet temnopoltih vernikov. Kot je rekel, je hotel sprožiti »rasno vojno«. Saj. Kaj pa Robert Lewis Dear, ki je na »črni petek« – tik pred pokolom v San Bernardinu – zagrešil pokol na koloradski kliniki (trije mrtvi, devet ranjenih), na kateri izvajajo abortuse? Povsem očitno ga je zradikalizirala in sfanatizirala militantna, ekstremna, desničarska, ortokrščanska pro-life ideologija, ki abortus razglaša za »umor« in »genocidno dejanje«, tiste, ki ga izvajajo, pa za »morilce«, »mesarje«, »pošasti«. S to retoriko mahajo tudi številni – pretežno republikanski – kongresniki, ki so prav zadnje čase divje in sistematično napadali in blatili pro-choice klinike (Planned Parenthood), tako da je Dear le izpolnil njihove fantazije. To, da je velika večina ameriških množičnih morilcev belih moških, ne preseneča – očitno jih zradikalizira in sfanatizira ideologija belske heteroseksualne moškosti, saj veste, vse tiste darvinistične ideje o »vzvišenosti«, »izjemnosti«, »privilegiranosti« in »izbranosti« belskega moškega, ki ima vrojeno pravico do vsega, tudi do pobijanja. Če recimo moški ubije nekdanjo ženo in kopico njenih sodelavcev, to pove vse o tem, kako zelo ga je radikalizirala patriarhalna ideologija, ki ženi določa fiksno mesto ob moškem. Ameriški množični pokoli so tako zelo politično motivirani kot teroristični napadi. Še več: ameriški množični pokoli so politična sporočila. Hecno, ko se je izkazalo, da je pokol v San Bernardinu zagrešil zakonski par, se je takoj pojavilo vprašanje: kdo je radikaliziral koga – on njo ali ona njega? Ona njega, je oznanil nativistični, belski FoxNews. Zakaj? Ker sta doma, pri mami, pustila polletnega dojenčka in šla pobijat – katera ženska pa bi polletnega dojenčka pustila doma in šla pobijat? Tega bi bila sposobna le feministka, je ugotovil FoxNews. Ergo: muslimana je radikalizirala feministka. Ali bolje rečeno: pravico do množičnega ubijanja imajo le moški. Ženska naj bo doma! Trapasto, toda to pove vse o patriarhalni, seksistični ideologiji, ki radikalizira »prave« ameriške moške.

V zadnjih desetih letih je zaradi strelnih ran umrlo več kot 300 tisoč Američanov – v terorističnih napadih širom po svetu je v tem času umrlo le 71 Američanov.

Teorija popolne bojne opreme

Teroristi so vedno čezmerno in pretirano oboroženi, s puškami, polavtomati, bombami, strelivom – na slepo in v enem požirku skušajo pobiti čim več ljudi. Mar niso tudi ameriški množični morilci čezmerno in pretirano oboroženi? Pri Joeju Aldridgeu (»vedno mirnem, zadržanem, sramežljivem«), ki je letos februarja v pastoralnem Tyronu (Misuri) ubil sedem ljudi (in potem še sebe), so našli cel arzenal orožja, od pušk, pištol in nožev do nabojnikov in streliva. Chris Harper Mercer, ki je 1. oktobra letos na kolidžu v oregonskem Roseburgu pobil devet študentov, je prikorakal v popolni bojni opremi (ja, šest kosov orožja, jekleni oklep, vojaški škornji, vojaške hlače), James Holmes, ki je leta 2012 v koloradskem kinu – maskiran v Jokerja – pobil 12 ljudi, je imel puški, polavtomatski pištoli, kanister z bencinom, čelado in vse mogoče oklepe (ki jih za nekaj sto dolarjev prodaja TacticalGear.com), doma pa tudi veliko zalogo razstreliva, Eric Harris in Dylan Klebold, ki sta leta 1999 na koloradski gimnaziji Columbine pobila učiteljico in 12 sošolcev, pa sta imela vojaški puški, karabinko, polavtomatski pištoli in polno torbo bomb. In tako dalje. Nič, množični morilci skušajo na slepo in v enem predsmrtnem požirku pobiti čim več ljudi. Ali bolje rečeno: s sabo hočejo vzeti čim več ljudi. Kot samomorilski, mučeniški teroristi.

Teorija eksekucije

Teroristi vedno ubijajo hladnokrvno, po vojaško – eksekucijsko. Spomnite se le obeh pariških pokolov. Mar ameriški množični morilci ne ubijajo po vojaško, kot komandosi? Mar ne ubijajo tako, kot da so sredi »čistilne« operacije? Mar si ne natikajo taktičnih oprav, črnih maskirk, celo neprebojnih jopičev? Joe Aldridge je napadel po vojaško – sredi noči. S črno masko na obrazu. Chris Harper Mercer – obseden z orožjem in fantazijami o belski nadvladi, nacizmom in »močjo«, v kateri je videl zadnjo »čisto« stvar – je žrtve prav tako pobijal po vojaško, kot da gre za likvidacije ali eksekucije v slogu »najdi & uniči«.

Teorija načrtovanja

Teroristi napade vedno skrbno načrtujejo. Mar jih ameriški množični morilci ne? Lahko za človeka, ki ubija v popolni bojni opremi (saj veste, šest kosov orožja, jekleni oklep, vojaški škornji, vojaške hlače) in ki pred pokolom spiše nekaj poslovilnih manifestov, v katerih pojasni, kaj bo storil (in da je le še vprašanje časa, kdaj bo to storil), rečete, da pokola ni načrtoval? Dylan Roof – »zadnji Rodezijec«, slavilec sužnjelastništva, Hitlerja in konfederacijske zastave – je v rasističnem, nativističnem, neonacističnem manifestu, ki ga je spisal pred pokolom, povedal vse: »Nimam izbire. Nisem v položaju, da bi se šel sam borit v geto. Charleston sem izbral, ker je najbolj zgodovinsko mesto v moji državi in ker je v njem med vsemi ameriškimi mesti proporcionalno največ črncev. Nimamo skinov niti KKK, nihče ničesar ne ukrene, vsi le blebetajo na spletu. Nekdo mora zbrati pogum in to ponesti v resnični svet – in mislim, da sem to jaz.« Elliot Rodger je v epskem manifestu (My Twisted World: The Story of Elliot Rodger), ki ga je poslal 34 ljudem, s starši in terapevtom vred, zapisal, da je hotel pokol izpeljati že na noč čarovnic leta 2013, a si je premislil, ker se je bal, da bo na ulicah preveč policije, v videu Elliot Rodger’s Retribution, ki ga je objavil na YouTubu, pa je napovedal: »To je moj zadnji video. Na koncu se je to moralo zgoditi. Jutri bo dan maščevanja, dan, ko se bom maščeval človeštvu, vsem vam. Star sem 22 let in še vedno devičnik. To je mučno. Kolidž je čas, ko bi morali vsi doživeti stvari, kot so seks, zabava in ugodje. Toda jaz sem gnil v samoti. To ni pošteno. Vas deklet nisem nikoli privlačil. Ne razumem, zakaj vas ne privlačim, toda za to vas bom kaznoval. To je krivica, zločin – ne vem, česa ne vidite v meni. Sem perfekten fant.« Ameriški množični morilec je tako srhljivo precizen in perfekten kot terorist. Terorist je vedno prepričan, da ima pravico do maščevanja, do retribucije, do pokola. Ameriški množični morilec tudi.

Teorija samomora

Teroristi napadejo, toda brez načrta za pobeg, brez »izhoda« – običajno se samorazstrelijo ali pa po pokolu kako drugače naredijo samomor. Tudi množični morilci nimajo kakega resnega načrta za pobeg – po pokolu običajno naredijo samomor.

Teorija stalne nevarnosti

Pred teroristi ni nihče varen, pravijo – nikoli ne veš, kje, kdaj, kako in koga vse bodo udarili. Civilistov preprosto ni mogoče zaščititi. Je z ameriškimi množičnimi morilci kaj drugače? Kje neki: tudi pred njimi ni nihče varen – nikoli ne veš, kje, kdaj, kako in koga vse bodo udarili. Množični morilec danes udari v kalifornijski vukojebini, jutri v koloradskem kinu, pojutrišnjem v lasvegaški restavraciji. Pa v Ohiu, Kentuckyju, Teksasu, na Floridi. Pokol v San Bernardinu je bil največji pokol v Ameriki po letu 2012, ko je 20-letni Adam Lanza v Newtownu (Connecticut) ubil mamo, šest odraslih in 20 šolarjev (in potem še sebe), toda med Newtownom in San Bernardinom se je v Ameriki zvrstilo več kot 1040 množičnih pokolov, kar pomeni, da so Američani vsak dan doživeli po en množični pokol. Včasih tudi po dva. Na dan množičnega pokola v San Bernardinu se je množični pokol, resda manjši, zgodil tudi v mestu Savannah (Georgia). Po pokolu v San Bernardinu so hitro sporočili: letos je bilo v Ameriki več množičnih pokolov, kot je bilo dni. Ne, civilistov res ni mogoče zaščititi. Ja, nihče ni varen pred ameriškimi množičnimi morilci – razen elit, ki živijo v strogo varovanih, totalno nadzorovanih, ograjenih, neprebojnih, izoliranih soseskah, enklavah (gated community). Tako kot ni nihče varen pred teroristi – razen kakopak elit, finančnih in političnih.

Teorija nepredvidljive predvidljivosti

Teroristi so nepredvidljivi, pravijo. Kje, kdaj in koga bodo udarili, ni predvidljivo – predvidljivo je le, da bodo udarili. Slej ko prej. Že kje. Že koga. Neizogibno. Natanko to pa velja tudi za ameriške množične morilce: nepredvidljivi so – predvidljivo je le, da bodo udarili. Ponovno. Spet. Znova. In znova. In znova. In znova. In tako kot ni mogoče nikoli vedeti, kdo se bo prelevil v množičnega morilca, tudi ni mogoče nikoli vedeti, kdo se bo prelevil v terorista. Policijsko profiliranje je v obeh primerih nesmiselno. Vedeti je mogoče le, da bo nekdo udaril. Že kdo.

Ni prostora za teroriste

Množični pokoli so ameriški ritual, nekaj rutinskega, »nova normalnost«. Američani vedo, kaj se bo zgodilo, vedo, kaj jih čaka, vedo, da izpostavljajo nedolžne, vedo, da so stalno ogroženi, vedo, da so pohani in pečeni, vedo, da je krogla že vedno izstreljena, a kljub temu ničesar ne ukrenejo.

Raje so tarče množičnih morilcev, kot pa da bi poostrili nadzor nad strelnim orožjem. Le zakaj, pravijo proizvajalci orožja, lobisti orožarske industrije in NRA, Nacionalno združenje imetnikov strelnega orožja – »Ljudi ne ubijajo puške, temveč ljudje,« se glasi ponarodeli slogan, ki si ga je leta 1959 itak izmislil proizvajalec orožja, Fred A. Roff, šef Colta. Za množične pokole ne moreš kriviti »neživega predmeta«, pa je rekel neki sodobnejši proizvajalec orožja. Oh, kot da puška ni narejena za ubijanje. Kot da ni narejena za to, da bo uporabljena proti živemu nepredmetu. Kot da orožarska industrija v kampanjah ne nagovarja ravno tistih negotovih moških, ki so se – če naj parafraziram Amando Marcotte – sposobni izražati le s strelnim orožjem. In kot da orožarska industrija strelnega orožja ne oglašuje in prodaja tako, da lahko pride le v napačne roke.

Raje so tarče množičnih morilcev, kot pa da bi strelno orožje umaknili iz prodaje. Le zakaj, pravijo »pravi« Američani – pred puškami množičnih morilcev, roparjev in drugih nasilnežev se lahko zaščitimo le s puškami! Bad guya s puško lahko ustavi le good guy s puško! Odgovor na množične pokole je torej še več orožja. Če se boste oborožili, se bodo množični morilci razbežali! Pa še kaj. Doktrina »vzajemno zagotovljenega uničenja«, ki je brzdala hladnovojno oboroževalno tekmo med Ameriko in Sovjetsko zvezo ter ameriško-sovjetsko uporabo jedrskega orožja, tu povsem očitno ne deluje. Atomske bombe vendarle ni bilo mogoče kupiti v trgovini. V nobeni demokraciji ni mogoče v supermarketu nabaviti toliko vojaškega orožja kot v ameriški. V nobeni drugi demokraciji prebivalstvo nima v lasti polovice vsega strelnega orožja na svetu. V nobeni drugi demokraciji ljudje nimajo v lasti toliko kosov strelnega orožja, kot je ljudi. V nobeni drugi demokraciji ni tako lahko pobiti toliko ljudi. V nobeni demokraciji ne pridejo teroristi do vojaškega orožja tako zlahka kot v ameriški. Toda »pravi« Američani trobijo: več strelnega orožja ko imate, varnejši ste! Kot da za osebno varnost nujno potrebujejo polavtomatsko vojaško puško, ki v nekaj sekundah izstreli nekaj sto krogel in pobije nekaj deset ljudi. Američani na leto kupijo za osem milijard dolarjev strelnega orožja. Na »črni petek« so ga kupili več kot kadarkoli.

Puške so konstitutivni del ameriške kulture, pravijo »pravi« Američani. A kot pravi Paul Waldman, je bilo tudi sužnjelastništvo nekaj stoletij del ameriške kulture, pa so ga kljub temu opustili.

Raje so tarče množičnih morilcev, kot da bi odpravili drugi amandma ameriške ustave, ki Američanom daje absolutno pravico do nošenja strelnega orožja. Le zakaj, pravijo patrioti, paranoiki in drugi konspirologi – če ukinejo drugi amandma, bo »tiranska« vlada, kakršna je recimo Obamova, ljudstvu pobrala vse strelno orožje ter ga tako lažje zasužnjila in gulagizirala!

Drugi amandma, ki ga zvesto čuvata njegova najzvestejša psa, vrhovno sodišče in republikanski kongres, se nima česa bati, pa četudi je malo verjetno, da so skušali ustanovni očetje Amerike z drugim amandmajem množičnim morilcem olajšati strelske pohode.

Če bi Američani tudi druge ustavne pravice spoštovali tako, kot spoštujejo ustavno pravico do nošenja orožja, ne bi bilo množičnih pokolov, pa tudi strah pred »tiranijo« bi bil povsem odveč. Puške so konstitutivni del ameriške kulture, pravijo »pravi« Američani. A kot pravi Paul Waldman (American Prospect): »Tudi sužnjelastništvo je bilo nekaj stoletij del ameriške kulture, pa smo ga kljub temu opustili.«

Tako kot terorističnih napadov tudi množičnih pokolov ne bo konec. Ostali bodo. Kongresniki, republikanski predsedniški kandidati in drugi demagogi pravijo: molimo za mrtve! Kot da bo molitev ustavila množične pokole. Američani so raje tarče množičnih morilcev, kot pa da bi zajezili glorificiranje pušk in pištol, kulturo posesti strelnega orožja, šove strelnega orožja. Le zakaj, pravijo strelci, člani NRA – puške in pištole je treba le vzeti norcem in ljudem z »mentalnimi« težavami, pa bo mir! Problem je v tem, da tisti, ki pobijajo, niso vedno nori. Toda nekaj je gotovo: ko dobijo orožje, ponorijo!

V Ameriki, ki dela vse, da bi imeli množični morilci čim bolj prost trg, so nujni le davki in množični pokoli, toda neskončna serija množičnih pokolov je rezultat »politične odločitve«, pravi James Fallows (Atlantic). Se bodo Američani razorožili – ali pa bodo še naprej le molili ter podpirali in gostili teror? Džihadistični teroristi se Amerike po 11. septembru 2001 niso dotikali. Le zakaj bi se je? V Ameriki jih odlično nadomeščajo sami Američani. In to vsak dan, tako da za teroriste sploh ni prostora. V zadnjih desetih letih je zaradi strelnih ran umrlo več kot 300 tisoč Američanov – v terorističnih napadih širom po svetu je v tem času umrlo le 71 Američanov.