Konec mita o slovenskem impresionizmu?

Dolgo, zelo dolgo so slike slovenskih impresionistov veljale za najvišji dosežek domače likovne ustvarjalnosti. Njihov sloves je izdatno pomagala vzdrževati tudi institucionalizirana umetnostnozgodovinska stroka. Ta je imela glede na svoj privilegirani položaj odločilen vpliv na javno mnenje in je s tem pretežnemu delu laičnega občinstva postavila kriterije vrednotenja ter tako posledično sugerirala, v kaj se »splača investirati«. Toda gospodarska in finančna kriza po letu 2008 je ta mit pošteno načela, številni kupci, ki so debelo preplačali vsako cunjo, v katero je kakšen Jakopič kdaj obrisal svoj čopič, so kupljene slike vračali preprodajalcem, in ker je tako ponudba krepko presegla povpraševanje, so cene drastično padle. A za dejanski začetek konca imamo lahko verjetno razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas v pariškem Petit Palaisu spomladi 2013. Doma tako slavljeno in medijsko prenapeto predstavitev so namreč francoski mediji – od splošnoinformativnih dnevnikov in tednikov do umetnostnih revij – preprosto ignorirali, bila je popolna brca v meglo, saj ni bila deležna niti prizanesljivih vljudnostnih komentarjev, kaj šele resne strokovne kritike. Francosko javnost namreč pritegnejo stvari, ki so zanjo nove in drugačne, česar za impresionizem, uradno rojen v Franciji celih trideset let pred slovenskim v dunajski galeriji Miethke, seveda ne moremo reči. Zgodba bi bila verjetno precej drugačna, če bi likovno zelo razvajenim Francozom pokazali izbrane dosežke slovenskega ekspresionizma, a kaj, ko slednji v domačih logih še zdaleč ne dosega takšne fame kot njegovi anahronistični predhodniki ...

Za naslednji korak v procesu demitizacije impresionizma bo verjetno obveljala zdajšnja razstava Rihard Jakopič: Beležnice (od 18. novembra 2015 do 26. februarja 2016) v ljubljanski Narodni galeriji, na kateri se lahko vsako malce bolj vešče oko prepriča, da je bil veliki ideolog »slovenskosti v slikarstvu« izredno slab risar. Vsaj od Leonarda da Vincija namreč vemo, da brez dobre risbe, disegna, ne more biti dobrih slik – no, kakšna se včasih tudi posreči le s spretnim razporejanjem barv, ki prikrijejo nerodnosti in napake risarskih zasnov in celo dajo vtis avtonomno artikuliranega likovnega izjavljanja. Zato bi veljalo temeljito preveriti navedbo, ali se je Jakopič »po štirih semestrih akademskega študija od risbe distanciral« ali pa so ga preprosto vrgli z dunajske akademije, ker ni izpolnjeval študijskih zahtev. Res pa je, da je znal pomanjkljivosti v svoji izobrazbi uspešno prikriti z retoričnimi bravurami tako na slikarskem področju kot v javnem življenju, kjer je nastopal kot kulturnopolitični delavec, ideolog, organizator, pedagog in svojski »multipraktik«, ki mu ni nikoli zmanjkalo idej in pobud, s pomočjo katerih je suvereno krmaril po kalnih vodah slovenskega identifikacijskega teritorija. Nič čudnega torej, da je zadobil status nacionalnega monumenta in s tem tako rekoč tudi »nedotakljivosti«, ki takim korifejam pritiče. Še vedno pa tudi velja stara modrost, da lahko veliko časa veliko ljudi vlečeš za nos, ne moreš pa ves čas vleči za nos vseh ljudi. In prav to je razkrila razstava, ki naj bi še bolj utrdila Jakopičevo slavo, pozornemu gledalcu pa v resnici razkriva njegovo risarsko šibkost in s tem zbudi dvom tudi o njegovi pravi umetniški vrednosti.

Slike slovenskih avtorjev so pokupili Slovenci z obeh strani meje in s tem znova potrdili, da se zanimanje za slovensko umetnost na zahodu konča v Trstu, na severu pa v Celovcu.

Razvpita (v slovenskih medijih je povzročila pravcato histerijo) dražba, ki je potekala minuli petek, 4. decembra, v tržaški avkcijski hiši Stadion z vključenimi približno stotimi deli slovenskih avtorjev v prvem segmentu, je kar dobro premešala karte na slovenskem umetnostnem trgu oziroma tistem njegovem približku, ki ga tu premoremo. Kljub zelo spodobnemu končnemu izkupičku je namreč pripomogla k razblinjenju iluzij o zveličavnosti slovenskega impresionističnega slikarstva kot samoumevnega vrhunca lokalne likovne produkcije, ki naj bi ji pripadala tudi tržni prestiž in prevlada, vsi drugi ustvarjalci pa naj bi bili manj vredni in manj »zgodovinsko« pomembni. Kot se je izkazalo, so zlasti slike Matije Jame obstale nekje med zgornjimi in spodnjimi estimacijami, pri približno tretjini cene, kakršno so dosegale v predkriznih časih; nič bolje se ni godilo nekaterim slabšim Jakopičevim in Sternenovim podobam, po pričakovanju pa je bilo največje zanimanje za Groharja, kar je razumljivo, saj je njegova slikarska zapuščina količinsko skromna, kakovostno pa protislovna – z nespornimi mojstrovinami na eni in zelo povprečnimi, komaj omembe vrednimi deli na drugi strani. Najvišja dosežena cena na dražbi za njegova Kozolca (znana tudi po naslovu V Gerajtah) iz leta 1908, za katero se je anonimni kupec potegoval po telefonu, se je povzpela na 90.000 evrov, ki jim je treba dodati še 24 odstotkov dražbenega pribitka, je indikativna in v mejah razumnosti, kar velja tudi za likovno bistveno slabše Hiše v snegu iz leta 1906 (hammer price 51.000 evrov), zgodnejša upodobitev Sv. Ivana pri Devinu (1902) pa je le za dobrih 10 odstotkov presegla spodnjo estimacijo. Bojazen, da bodo slike slovenskih avtorjev pristale v tujih zbirkah, je bila vsekakor povsem odveč: pokupili so jih Slovenci z obeh strani meje in s tem znova potrdili, da se zanimanje za slovensko umetnost na zahodu konča v Trstu, na severu pa v Celovcu. Kar je kje dalj, je kvečjemu v kakšni zdomski ali izseljenski družini, pri zbiralcih tujega rodu pa bolj kot ne po naključju (da zbirk pomembnejših muzejskih ustanov niti ne omenjamo). Pravzaprav gre za paradoksno situacijo: nenehno poslušamo, kako slovenski umetniki v svetu niso dovolj znani in priznani, hkrati pa tukajšnje varuhe dediščine hudo skrbi, da ja ne bi kaj kvalitetnejšega odšlo »ven«. Vseeno pa s ponosom kažejo na »naše«, ki jim je onstran domačih plotov uspelo, recimo tako, kot so se razmeroma pozno spomnili na Zorana Mušiča, ki je večino svojega ustvarjalnega življenja prebil med Benetkami in Parizom in ga imajo Italijani za Italijana, Francozi pa za Francoza. Resda svojega narodnostnega izvora ni nikdar zanikal, a tudi pretirano hvalil se ni z njim, saj se je gotovo zavedal, da na Slovenskem ne bi nikoli mogel narediti tako uspešne kariere in si zagotoviti takšne mednarodne prepoznavnosti, kakršno so mu omogočili njegovi italijanski, francoski, švicarski, nemški, španski in mnogi drugi galeristi, s katerimi je sodeloval. Navsezadnje je bil prvi živeči umetnik, ki je dočakal veliko samostojno razstavo v pariškem Grand Palaisu, šele potem so sledili (če izvzamemo stalno postavitev donacije grafik na gradu Dobrovo v Goriških brdih) obsežnejši prikazi njegovih del v Ljubljani in še kje po Sloveniji. Razveseljivo je, da sta dve Mušičevi zgodnejši sliki, Avtoportret iz 1946 in Portret žene Ide iz 1952, s petkove tržaške dražbe odšli v ljubljansko Narodno galerijo po več kot ugodni ceni, prva za 21.000 evrov, druga za 13.000 (pred pribitkom dražbene hiše), kar je precej manj od vsot, ki so jih avtorjeva dela dosegala pred desetimi, petnajstimi leti. Novega (zasebnega) lastnika so dobili tudi Konjički manjšega formata (33 cm x 41 cm) iz leta 1947 za kar spodobnih 68.000 evrov neto, na mednarodnem umetnostnem trgu eden najbolj priljubljenih Mušičevih motivov. K anonimnemu kupcu, ki je licitiral po telefonu, je šla tudi druga najuspešnejša slika na dražbi, Pogled na most (1925) Vena Pilona za 72.000 evrov pred pribitkom, nesporno muzejski kos, a kaj, ko so fondi za odkupe, ki so letno na voljo javnim zbirkam, tako sramotno nizki, postopki za pridobitev izrednih sredstev pa tako dolgotrajni in birokratsko zategnjeni, da je upanje na kakšen resen državni sold primerljivo z možnostjo zadetka na euro jackpotu. Na mlahave kulturne ministre in njihove z vsemi žavbami namazane uradnike se zato niti nima smisla hudovati, saj zasedajo svoje stolčke le na podlagi strankarskega kupčkanja v takšni ali drugačni koaliciji, ne pa zaradi poznavanja globlje problematike resorja, konkretnih programov in vizij, za uresničevanje katerih, tudi če bi jih morda imeli, pri očitno akulturnih (oziroma že kar antikulturnih) predsednikih vlad ne bi bili deležni prav nikakršne podpore. Ker Slovenijo že četrt stoletja vodi politični lumpenproletariat, »tako pač je« (prosto po Heglu), »in če so dejstva drugačna, tem slabše za dejstva!«.

A vrnimo se še malce k sporočilom petkove dražbe. Že iz doslej napisanega je mogoče razbrati, da se slovenski likovni trg počasi uravnoveša in da je čas cenovnih špekulacij na njem minil. Nekdaj močno preplačane stvaritve (zlasti impresionistov) so dobile rdeči karton, na tržišče se bodo lahko vrnile le, če bodo spoštovale pravila igre, torej realnost ponudbe in povpraševanja v okvirih finančnih zmogljivosti potencialnih kupcev, ki so postali previdnejši, ne nazadnje tudi bolje informirani, in tudi njihove preference se sicer zelo počasi, a vendarle spreminjajo. Okus, ki je bil dolgo blokiran nekje okrog prvih dveh desetletij preteklega stoletja, se je začel nagibati v smeri modernejših umetnostnih tokov in njihovih protagonistov, čeprav je glede sodobnejših pojavov in realizacij še vedno razmeroma zadržan. Toda avtorji, kot so Stane Kregar, Gojmir Anton Kos in Gabrijel Stupica, pridobivajo veljavo tudi v očeh zbiralcev, cene njihovih del so za zdaj zelo sprejemljive in vse kaže, da lahko pričakujemo njihovo naraščanje, čeprav se to ne bo zgodilo čez noč. Med modernimi slovenskimi klasiki bi nesporno moral vzbuditi več zanimanja Marij Pregelj, katerega del (z izjemno posameznih grafičnih listov) v prodajnih galerijah skoraj ni dobiti, kar niti ni presenetljivo, saj jih je malo tudi v javnih ustanovah, ker so šla najboljša že za časa umetnikovega življenja v druga jugoslovanska središča, kjer so pravočasno prepoznali njihovo umetniško kakovost in pomen. Lahkoverne Slovence so medtem krmili z eklektiki à la Janez Bernik in drugimi »dvornimi umetniki samoupravnega socializma«, zbranimi okrog Zorana Kržišnika in Grupe 69, ki so še pred tridesetimi leti bajno služili z grafikami v ogromnih nakladah, za katere danes komaj iztržite evrskega stotaka ali dva, včasih pa je bilo treba za posamezen sitotisk odšteti tudi do 2500 mark. Preudarni, ozaveščeni zbiralci so si na primarnem trgu ob pravem času izbirali slike Emerika Bernarda, tu in tam še Gustava Gnamuša ali katerega izmed mlajših, recimo, Tuga Šušnika, Franceta Grudna, Sergeja Kapusa, Živka Marušiča ali Andraža Šalamuna, vse do Bojana Gorenca in Sandija Červeka, da ne naštevamo naprej. Upravičeno lahko domnevamo, da se bodo njihova dela kmalu pojavila tudi na dražbah in sekundarnem trgu, skupaj s skulpturami Matjaža Počivavška, Luja Vodopivca in še koga. Logično bi bilo pričakovati, da bi mlajše zbiralske generacije pokazale več zanimanja za sodobnike, kot se sicer dogaja v svetu, s katerim se tako radi primerjamo, pa čeprav za zdaj bolj na nivoju željà kot v realnih parametrih. A za uresničitev teh želja bo treba še veliko narediti – tudi med samimi umetniki in galeristi.