Uvodnik / Grega Repovž: Spet

Vam je ime Društvo za zdravje naroda poznano? Verjetno še ne. Gre za lobistično organizacijo na področju zdravstva, za katero stojijo tisti, ki poskušajo čim večji delež javnega denarja v zdravstvu preusmeriti v upravljanje zasebnikom. Gre za klasični neoliberalni lobistični pristop.

Kot je že poleti zapisal v Mladini Klemen Košak, neoliberalci k širjenju svojih idej pristopajo zelo resno. Za intelektualno podporo skrbijo skupine intelektualcev, ki izvajajo raziskave ter ideje zagovarjajo pred politiki in javnostjo. Te organizacije se v angleščini imenujejo think tanks ali brain trusts oziroma po slovensko »miselni tanki« ali »možganski trusti«. Po svetu jih je na stotine. Prvi neoliberalni think tank, britanski Institute of Economic Affairs (Inštitut za ekonomske zadeve), je ustanovil Anthony Fisher leta 1955 po pogovoru z avstrijskim družbenim teoretikom Friedrichom von Hayekom. Fisher je ustanovil še nekaj think tankov. Leta 1981, ko je bil svetovalec britanske premierke Margaret Thatcher, je ustanovil organizacijo, katere naloga je pomoč pri ustanavljanju takšnih organizacij. V mreži Atlas, ki ima sedež v Združenih državah Amerike, je več kot štiristo think tankov iz več kot osemdesetih držav. Seveda so neoliberalni think tanki prisotni tudi pri: Inštitutu Janeza Evangelista Kreka, Svetilniku, Akademskem društvu Pravnik, IBEX-u, Mladih za spremembe, Mreži idej. Vedno se predstavljajo kot neodvisni, govorijo v imenu ljudi, prebivalcev, vedno pa podpirajo privatizacijo, prehajanje javnega v zasebne roke.

Zdravstvo je ena od osrednjih točk boja med javnim in zasebnim interesom. Veliko denarja se vrti v njem. V resnici se noben minister, ki se je spopadel z lobiji na tem področju, še ni rešil. Ali je odšel predčasno ali pa je bil tako napadan, da je izgubil vso politično moč, pogosto pa tudi osebni ugled. Vsak, ki je branil javni interes ali pa ga celo poskušal širiti, je bil ustavljen. Že od leta 2003 poskušajo ministri – ne vsi – pripeljati nazaj v javno blagajno sredstva, ki so bila iz nje odpeljana z uvedbo dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Ta je dejansko le obvod, ki vsako leto iz javnega sistema za svoje dejansko nepotrebno delo pobere več kot 50 milijonov evrov, ki bi sicer ostali v zdravstvenem sistemu. Kako to, da se tega nihče ne dotakne, zakaj se to dopušča? Oktobra 2013 je direktor državnega zdravstvenega zavoda Samo Fakin to opisal z naslednjimi besedami: »Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona. Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil.«

Ministrica za zdravje Milojka Celarc Kolar je že ob nastopu funkcije napovedala, da bo poskušala ta sredstva s preoblikovanjem zdravstvenega zavarovanja vrniti v javni sistem. Pa ne le to: napovedala je, da bo posegla tudi v sistem koncesij – te so bile podeljevane v preteklosti na sporne načine. A najprej se ni nič zgodilo. V trenutku, ko pa je s predstavitvijo prvih dveh zakonov prišla v javnost, so se začeli vrstiti napadi nanjo. Seveda ne zaradi teh predlogov, nihče tega res ne omenja.

Kot vedno, bo tudi na tem področju in tudi tokrat spopad potekal skozi različne organizacije. Nikoli ne bodo na eni strani stali zasebni medicinski zavodi in zavarovalnice, na drugi pa država oziroma vlada. Ne, v imenu zasebnega interesa bodo tudi tokrat nastopali Zdravniška zbornica in Zdravstveni sindikat (njegov predsednik se, absurdno, poimenovanja sindikat javno sramuje). In skozi te organizacije bodo nastopala razna društva in inštituti zvenečih imen. Naročale se bodo neodvisne študije. In med te organizacije spada tudi Društvo za zdravje naroda, ki je v ponedeljek organiziralo skupaj z zbornico nenavadno srečanje z enim samim sporočilom: ministrica mora oditi, v zdravstvu je kaos. V javnosti je ostal slogan, da bodo pacienti zahtevali referendum. Pacienti? V tem društvu so pacienti le okras, v njem dejansko sedijo predstavniki kapitala.

Zgolj pripomba. Niti en medij ni poročal o tem, kdo je stal za organizacijo srečanja. In predvsem o tem, da gre za lobistično organizacijo zasebnega interesa v zdravstvu.

Seveda, tako kot pri drugih privatizacijah bodo zdaj prav ti ljudje govorili o interesu pacientov – pri čemer gre dejansko za interes kapitala. A zlorabljali ne bodo le pacientov, ampak tudi zdravnike. Večina zdravnikov se namreč s tem nima ne časa ne volje ukvarjati, pa čeprav bodo nastopali v njihovem imenu in v imenu njihovih interesov. Seveda, vsi zdravniki se bodo strinjali, da bi lahko bili bolje plačani in da so preobremenjeni. Ker je to res. A tako kot to ni boj za interese pacientov, ni boj za interese zdravnikov.

Velja se spomniti zgodbe o Telekomu, tej »propadajoči socialistični firmi«, ki da se je mora Slovenija hitro znebiti. Še naprej posluje uspešno in vse več je vredna. Spomnite se lepih duš, ki so nas prepričevale, kako »dobro je« za državljane, da se tega »slabega podjetja« znebimo.