Socialno pedagoška stroka je ZA, saj zakon izenačuje skupnosti, ki že obstajajo
Podpora oddelka za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Oddelek za socialno pedagogiko podpira uveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ga je na predlog skupine poslancev in poslank 3. marca 2015 sprejel Državni zbor in bo predmet referendumskega odločanja 20. decembra letos.
Eno od ključnih načel delovanja socialno pedagoške stroke je delovanje v življenjskem polju njenih uporabnikov, upoštevajoč njihova realna izhodišča. Pri tem vnaprejšnji normativni okviri, torej ideje o tem, kako naj bi ljudje živeli in v kakšne institucionalne kalupe jih je potrebno spraviti, praviloma ne pomagajo, ampak prej onemogočajo delovni odnos, sodelovanje in želene spremembe v smeri večje kakovosti življenja. Mnogo pomembneje kot slediti predstavam kako bi ljudje morali živeti, je zato spoznavati in razumevati, kako ljudje resnično živijo, kako se soočajo z obstoječimi izzivi in jih pri tem, v obstoječih kontekstih, podpreti pri reševanju njihovih življenjskih situacij.
V skladu s tem razumemo tudi pomen zakonodaje, posebej te s področja družinskega prava, ki ureja občutljivo in ideološko nadvse zavzeto področje definiranja in obvladovanja te »osnovne celice družbe«. Nalogo zakonodaje vidimo predvsem v tem, da izhaja iz empiričnih ugotovitev, da torej podpre obstoječe oblike bivanja skupaj s porajajočimi se ter slednjim zagotavlja enakopravnost, tako da jih pripozna v njihovi raznolikosti. Cilj zakona, o sprejetju katerega bomo 20. 12. odločali, vidimo predvsem v ukinitvi neutemeljene diskriminacije različnih oblik sobivanja ter v ureditvi socialnega položaja družin, v katerih sta partnerja istega spola ter izenačitvi dostopov do nekaterih temeljnih pravic.
Po mnenju strok, ki so se glede tega v našem prostoru že izdatno in tudi dokaj enotno izjasnile (pravne, s področja socialnega dela, razvojne psihologije, sociologije in drugih) prinaša zakon dobre rešitve v korist otrok. Odziva se namreč na obstoječo raznolikost skupnosti, v katerih otroci živijo in ki v današnjem času nedvomno presegajo zgolj tim. tradicionalno družino, ki je zgodovinsko umeščen in vsaj deloma tudi že presežen koncept. Po drugi strani pa se pridružujemo mnenju strokovnjakinj in strokovnjakov (npr. M. Ule, R. Kuhar, D. Zaviršek), ki poudarjajo, da družina (glede na pomen, ki ji ga tudi današnje mlade generacije pripisujejo) ni zgodovinsko presežen koncept, pač pa ta skozi čas vztraja in preživi prav iz razloga, ker se prilagaja spreminjajočim se družbeno-zgodovinskim okoliščinam in pogojem tako, da se vselej znova redefinira ter pluralizira. Zdi se nam zdi velikega pomena, da aktualna zakonodaja temelji na družbeni resničnosti, kakršna ta je, v tem primeru na pluralizaciji družinskih oblik, jih pripozna ter podpre, ne pa na morebitnih zgodovinsko preseženih idealih in evidentnih predsodkih, ki nimajo realne podlage, temeljijo na pavšalnih ter napaberkovanih argumentih, s čimer zgolj izpričujejo svojo ideološkost in škodoželjnost.
Socialno pedagoška stroka, tako kot njej sorodne stroke, zaradi vsega zgoraj navedenega torej podpira Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, saj ta izenačuje skupnosti, ki empirično že obstajajo, pa so zaradi časovnega razkoraka med zakonodajo in življenjskimi realnostmi ljudi še nepriznane. Prav otroci so posledično deležni manj pravic zgolj iz razloga, ker ne ustrezajo sicer preseženi definiciji družine oz. zakonske skupnosti, kar ocenjujemo kot izrazito krivično.
Ocenjujemo tudi, da je bilo v predreferendumski kampanji narejeno mnogo škode, saj je razprava ušla iz dometa sprejemljivega na področja, ki s samo vsebino zakona nimajo neposredne zveze. Vse je postalo dovoljeno, ne ozirajoč se na dejstvo, da govorimo o živih ljudeh, ki bivajo z nami ter med nami in se jih konkretne spremembe zakona povsem konkretno tičejo. Bojimo se, da že samo dejstvo referendumskega odločanja o pravicah manjšine lahko izrazito prizadene tiste člane in članice naše skupnosti in njihove bližnje, ki imajo zgolj to posebnost, da v obstoječih družbenih okoliščinah po eni sami postavki ne sodijo v »večinsko kategorijo«. Menimo, da žalitve, diskriminacija in gojenje sovraštva do različnosti ni pravi namen nikogar in zato apeliramo na javnost, naj pretehta izrečene izjave, saj se diskriminatorne in sovražne izjave lahko materializirajo tudi v nasilju do ljudi, ki v istospolnih družinah živijo ali so z njimi povezani.
Člani in članice Oddelka za socialno pedagogiko, Pedagoške fakultete v Ljubljani
15. december 2015, v Ljubljani