Konec zaporniške romantike?

Ko je v ZDA kaznjenec pogojno na prostosti, vsak njegov korak budno spremlja oboroženi uslužbenec probacijske službe, včasih cela skupina probacijskih uslužbencev, ki preverjajo ali krši zakon in pravila pogojne svobode in pred njim varujejo skupnost v kateri živi.

Probacijsko službo pa bo dobila tudi Slovenija oziroma slovenski zaporniki. Gre za poseben državni organ, ki so ga po vzoru ZDA uvedle že vse države članice EU razen Slovenije in naj bi »sistemsko in institucionalno prispeval h krepitvi uporabe alternativnih sankcij in resocializacije, reintegracije obsojencev in ne nazadnje k zniževanju stopnje povratništva«.

Tako pravijo na pravosodnem ministrstvu, kjer so v ta namen ustanovili medresorsko delovno skupino, ki bo imela nalogo pripraviti predlog zakona do maja prihodnje leto. Pojasnjujejo tudi, da probacija ne bo nadomestila obstoječega sistema za »delo z obsojenci«, pač pa gre za dodaten ukrep, ki bo resocializacijo in reintegracijo obsojenih dvignil na novo raven. Z njo naj bi dosegli celovito obravnavo storilca od uvedbe predkazenskega postopka, med kazenskim postopkom ter v času izvajanja kazni in tudi po tem, po prestani kazni.

Probacijska služba oziroma njeni uslužbenci bi tako skrbeli za obsojenca, za njegove pravice in predvsem dolžnosti med trajanjem pogojne zaporne kazni, ki je ena izmed najpogosteje izrečenih kazni, in v času pogojnega odpusta, kar je zdaj v domeni različnih državnih organov, predvsem centrov za socialno delo. Poleg tega naj bi probacijska služba omogočila nadomeščanje klasičnih kazni z alternativnimi kazenskimi sankcijami v večjem obsegu, kot se to dogaja danes. S tem pa naj bi se dosegel še en cilj, ki ga kot prednostnega izpostavljajo na ministrstvu za pravosodje: zmanjševanje števila zaprtih oseb oziroma prezasedenosti zaporov. Število zaprtih se namreč zadnjih dvajset let nenehno povečuje in je v tem času naraslo za več kot sto odstotkov. Slovenija sicer še vedno velja za eno izmed evropskih držav s humanejšo kaznovalno politiko, a hkrati tudi za eno izmed držav, ki to humanost najhitreje opušča. Zaradi prezasedenosti določenih zaporov oziroma zaradi neizpolnjevanja nekaterih standardov, ki jih prezasedenost prinese s seboj, je bila Slovenija v zadnjih letih večkrat tudi obsojena pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Tudi sistem resocializacije obsojencev posledično že dolgo ne deluje več tako kot nekoč. Lahko te probleme reši probacijska služba?

Izboljšati veljavni sistem resocializacije obsojencev, ki izvira še iz časov prejšnjega političnega sistema ali uvesti povsem novega po evropskem vzoru? Odgovor nikakor ni enostaven.

Penolog dr. Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti, sicer tudi član omenjene delovne skupine, je pred časom v Pravni praksi svoj prispevek o predvideni penološki novosti začel z besedami: »Kdor slovenske penološke prakse ne pozna dobro, bi probacijo zlahka razumel kot evropsko navdahnjen rehabilitacijski dosežek, kakršnega doslej nismo poznali. Resnica je povsem drugačna. Probacija utegne biti eden zadnjih žebljev v krsto tretmanske ideje in prakse.«

Za mnenje o prvih obsežnejših novostih na področju dela z obsojenci po več desetletjih smo povprašali tudi direktorja uprave za izvrševanje kazenskih sankcij in nekdanjega upravnika centralnega zapora na Dobu Jožeta Podržaja. Uzakonitev probacije podpira in jo vidi kot službo, ki bo povezala doslej nepovezane posamezne deležnike znotraj in zunaj zaporov, ki že izvajajo dobre prakse dela z zaporniki. In dodaja, da je »eden poglavitnih razlogov za to, da Slovenija probacije nima, tudi v tem, da se je slovenski penološki prostor skoraj 20 let po zaslugi tedanjih nosilcev moči in ob podpori nostalgičnih bivših penologov otepal vsakršne uporabe zahodnih praks, ne da bi se sploh lotili resne presoje le-teh«.

Petrovec, verjetno najbolj znani obraz »nostalgične« penološke javnosti, ki jo omenja Podržaj, odgovarja: »Tu ni ničesar zgolj nostalgičnega, je le zdravorazumska presoja, ki pove, da smo imeli socialno državo, ki je je danes vse manj. Namesto nje pa se razraščata birokracija in varnostni koncepti. V enem izmed zaporov imajo skoraj 50 odstotkov kadra več kot v osemdesetih letih in manj obsojenih kot takrat, pa pravijo, da komaj zmorejo opravljati delo.«

Ob tem dodaja, da če sistem resocializacije obsojencev ni v celoti uspešen, ne pomeni, da moramo ustanavljati novo službo, ampak se moramo vprašati, zakaj obstoječi sistem ne deluje. Poleg tega po njegovem mnenju eden od ciljev uvedbe probacijske službe zmanjšanje prezasedenosti zaporov ne more biti cilj, saj s takšnim ukrepom ni mogoče vplivati na kaznovalno politiko: »Kot sodišča, če je razlog za kaznovanje, ne bodo nehala kaznovati zato, ker so zapori prenapolnjeni. Nekorektno bi bilo, da tisti, ki bi morali na prestajanje kazni, dobijo ugodnost, ker zanje v zaporu ni prostora.«

Po mnenju Petrovca tudi ne drži trditev ministrstva, da v Sloveniji ne obstaja nacionalna struktura, ki bi usklajevala delo z obsojenci ter skrbela za razvoj in zagotavljala potrebne resurse za razvoj tega področja: »Imamo upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je tista, ki mora po zakonu početi točno to. Uprava je imela pred tridesetimi leti, ko je bila tretmanska praksa na vrhuncu v dobrem pomenu besede, deset zaposlenih, pa se je to zelo dobro izvajalo. Danes jih je tam zaposlenih trideset, pa, pravijo, da ni iz tega nič.«

Začetki danes veljavne prakse dela z obsojenci segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je temelje postpenalne pomoči kot veljavno penološko stroko verificiral tedanji parlament, kar je bil edinstven primer v Evropi. »In takrat je bilo jasno, da se postpenalna pomoč začne prvega dne prestajanja kazni in to delajo zapori, zaporske službe skupaj s centri za socialno delo in drugimi zunanjimi izvajalci, kadar je to potrebno,« pojasnjuje Petrovec. Zato se sprašuje, kako lahko nova služba (in koliko ljudi bi morala šteti) nadomesti strokovne delavce dvanajstih zaporov, ki morajo to delo opravljati po zakonu. In če tega ne počnejo, zakaj tega ne počnejo. Vsak zapor ima psihologa, pedagoge, socialne delavce, medicinske strokovnjake, »skratka celo vrsto strokovnih delavcev, katerih temeljna naloga je prav to, kar bi sedaj počela probacijska služba«. Poleg tega za izvajanje dejavnosti, ki naj bi jih zdaj pokrivala probacijska služba, skrbijo tudi centri za socialno delo. »Če bi se vsaj eden ali dva zaposlena na posameznem centru za socialno delo dejansko ukvarjala z obsojenci, kot so se včasih, je jasno, da šestdeset regionalno porazdeljenih centrov lahko bistveno bolje opravlja to delo, kot pa lahko to stori za celotno območje Slovenije ena centralizirana probacijska služba, ki bo organizirana v okviru ministrstva za pravosodje. Če bodo v novi službi zaposleni tudi novi ljudje, pomeni, da nimajo nobenih izkušenj. In da bi nadomestili delo 60 centrov za socialno delo in 12 zaporov? To je norost.«

Slovenija še vedno velja za eno izmed evropskih držav s humanejšo kaznovalno politiko, a hkrati tudi za eno izmed držav, ki to humanost najhitreje opušča.

Petrovec še dodaja, da je predstavnikom ministrstva in drugim članom delovne skupine predstavil tudi rešitev, ki ne bi pomenila prekinitve z več desetletij dobrih praks in posledičnih izkušenj, hkrati pa bi omogočala pridobitev evropskih sredstev, ki so na voljo za ustanovitev probacijske službe. In sicer da se določeno število zaposlenih na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij preimenuje v probacijsko službo »in teh deset ljudi naj skrbi za dobro koordinacijo dela na tem področju med različnimi deležniki. Kot je bilo nekoč, mesečni sestanki in obravnava konkretnih primerov in skrb za to, da se to, kar je zapisano v zakonu, v resnici izvršuje.« A vse to po njegovem mnenju ne bo mogoče brez nove politike ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, »kjer morajo spoznati, da je treba graditi socialno državo in da to ni tako težko in za to ne potrebuješ nenehno več denarja, potrebuješ predvsem novo miselnost. Človek mora postati vrednota.«

To predlaga, pravi, na podlagi 20 let lastnih praktičnih izkušenj z delom na tem področju. Zaveda se, da vsega ni mogoče storiti čez noč, bi se pa v nekaj mesecih lahko vzpostavila dobra struktura, pod pogojem, »da si tega vsi želimo in da imamo do tega enotna stališča. Da je bolj kot varnost potrebno delo z ljudmi in zaupanje vanje na vseh ravneh. Brez tega pa ne bo nič. Brez tega bo probacija samo še ena nova birokracija, ki ravno tako ne bo delovala kar sama od sebe in še manj namesto vseh tistih, ki bi to morali delati danes, pa tega ne delajo.«

V dokaz tega, da se bo brez potrebnih premikov v glavah tudi z novo službo zgolj nadaljeval trend slabšanja stanja na tem področju, Petrovec navaja merjenje socialne klime v zaporih. V osemdesetih letih je bilo v zaporih 25 odstotkov osebja z izrazito kaznovalno naravnanostjo. Zadnjih deset let je takega osebja 75 odstotkov. »Enako, si upam trditi, velja tudi za politično-strokovne strukture na ministrstvih, in to je eden izmed problemov, ki ga bo treba rešiti in šele potem začeti razmišljati o probaciji. Drugače bo probacija le nova služba s to isto miselnostjo,« zaključuje Petrovec.