Kolateralna škoda zapriseženih otrok 

Varuhom otrok v boju proti (ne bom zapisala, proti čemu, saj se omenjeni ne borijo več proti izenačitvi zakonske zveze temveč je vse skupaj preraslo v boj proti vsemu, česar ne poznajo) sporočam, da so presegli vse meje, pa ne dobrega okusa, ampak meje osebne svobode mnogih ljudi, ki so jih v svoji nečloveški kampanji in miselnosti izpostavili, etiketirali, ožigosali in globoko prizadeli. Posegate v intimo ljudi, ki jih niti slučajno ne poznate, saj je za vas svet tisti in takšen, kot ste si ga ustvarili vi in ne vsečloveški. Nobene pravice nimate širiti laži, podžigati sovražnosti in homofobije, a to počnete, ker vas nihče ni ustavil.

Jaz vas ne morem, lahko pa bi vas (v prvi vrsti) ustavno sodišče s tem, da ne bi dopustilo referenduma, na katerem se voli o človekovih pravicah, vladna koalicija z ostro obsodbo takšnega početja in opozorilom, da je sovražni govor / kampanja proti določeni rasi / veroizpovedi / spolni usmeritvi kaznivo dejanje in je popolnoma nedopustno. Lahko bi vas ustavili tudi mediji, s popolnim ignoriranjem vsega, kar ste objavili, delili, izrekli, organizirali ali kako drugače zrežirali. Tega zgoraj našteti odgovorni niso storili. Zame in za mnoge med nami je to enako pokvarjeno dejanje kot direkten napad. Ni prav, da stojimo ob strani in gledamo, ko nekoga tepejo. Ostro obsojam molk, v katerega so se zavili vodilni v državi s predsednikom vlade in predsednikom države na čelu. To poplavo sovraštva in pomanjkanja čuta za soljudi bi lahko vsaj delno zajezili, če že ne ravno ustavili, pa niso.

Ne vem, ali se zavedate, vsi tisti, ki ste tako zelo »proti«, da bo za vašo kampanjo ostalo neprimerljivo več škode, kot vi mislite, da bo vam storjena s potrditvijo aktualnega zakona. Javno blatite in izpostavljate starše, stare starše in otroke nekaterih ljudi, ki so zaradi vaših laži in dejanj zelo prizadeti. Razmislite, kaj počnete. To ni šala, se zavedate tega? Ali veste, da lahko za besedami, ki jih te dni izrekate, ostane kakšna zares grozljiva posledica? Nalašč napačno tolmačite enostavno spremembo v zakonu. Če ni nalašč in iskreno verjamete, da se otrokom s sprejetjem tega zakona godi krivica, se lahko za svoj prav še vseeno borite tako, da ne lažete, previdno izbirate sredstva, s katerimi prepričujete ljudi, skratka, nobene potrebe ni po tako skrajnih prijemih, kot se jih poslužujete.

Ne gre za posvojitve. Vi to veste, pa v prid svojim prepričanjem obračate besede in po raznih na novo zamišljenih internetnih straneh na lastno pest dopisujete zakon. Gre za minimalno spremembo poimenovanja dveh zakoncev iz moža in žene v dve osebi. To je vse. S tem bodo istospolni partnerji pridobili njim predolgo krateno pravico do poročanja. Vi jo imate. Oni je nimajo. Sprijaznite se že enkrat, da na svetu ne obstaja samo ena vrsta spolne usmeritve, tako pač je.

Če vam je toliko do sreče otrok, vas pozivam, da razmislite o svojih, ki jih imate doma – zakaj ste tako prepričani, da med njimi ni niti enega, ki bi bil drugačne spolne usmeritve? Vaše hetero sanje lahko porušim že s samo suhoparno statistiko, pa ne bom, saj ljudje nismo številke in kdo sem jaz, da vam pred nos mečem znanstvene raziskave, kajneda? Prosim vas, premislite še enkrat. Morda nezavedno hranite bodočo depresijo znotraj vašega otroka. Samozatajevanje, nezmožnost biti, kar si v resnici in odklonilen odnos staršev so trije čudoviti pogoji, da se otrok v kasnejši dobi znajde ne samo v stiski, temveč lahko tudi v globoki depresiji. In še vsem tistim, ki boste sedaj vstali, šli v sosednjo sobo k sinu /hčerki, jih ostro pogledali v oči in vprašali: »Si morda gej / lezbijka, pa jaz tega ne vem?« in vam bo deca odgovorila z »Ne, si nor, kje pa, ogabno!«: ne jemljite tako resno takšnih direktnih in ostrih komentarjev. Prav mogoče je, da zaradi vašega odkritega sovraštva mislijo, da so bolni in da bo pritrdilen odgovor pred vrata hiše pripeljal en rešilec za mamin živčni zlom, enega zanje, da jih odpeljejo na zdravljenje in policijski avto za očeta, ki bo šel in nalomil še kakšnega družinskega člana, ki se ima v bodoče izpovedati.

Obnašate se, kot da bo v ponedeljek zjutraj na vratih sleherne slovenske družine šopek tatov, ki vam bodo odnesli otroke. Ne bojte se. Črni mož je igrica, ki so si jo odrasli izmislili, da bi bili otroci po slovensko pridni.

Ne vem, ali se zavedate, da smo v preteklosti šli skozi podobne faze: pravice žensk, pravice temnopoltih. Kaj si sedaj mislite o tem, da ženske nismo smele na volišča? Kaj menite o dejstvu, da so še leta 1963 v ZDA temnopolte obešali na drevesa in pustili, da jih razjarjena horda belcev kamenja in obstreljuje? Se vam zdi to grozno? Dobro, kajti to tudi JE grozno. Približno tako grozno, kot dejstvo, da pol stoletja (!!!!!) kasneje v naši državi zahtevate referendum o pravici do poroke ljudi istega spola.

Še enkrat, saj enkrat ni nobenkrat in predvsem ni dovolj niti stokrat: vodstvo Republike Slovenije, kako je mogoče, da imamo v nedeljo referendum? Kako ste lahko dopustili, da bomo odločali o nečem tako temeljnem in samoumevnem? Vas je kaj sram? Resno sprašujem, ali se počutite odgovorne za to plimo, ki grozi, da bo požrla tri besede, ki so nekoč naznanjale boljši svet: svoboda, enakost, bratstvo? Liberte, egalite, fraternite. Pozabili ste. Pozabili ste te besede in vse, kar so dobrega prinesle. In ne samo to: državljani, ki se nam ta referendum zdi pokvarjen, protiustaven, moramo v nedeljo proti svojim načelom na volišča in odločit o pravicah nekoga, ki ga ne poznamo. Si predstavljate, kako izrojena situacija je to? Kako nenaravno, domala bolno je, da grem jaz v nedeljo na referendum obkrožit, da, dovolim, da se moji prijatelji poročijo? Kakšna svinjarija se pa dogaja, lepo vas prosim? In še huje, nekdo bo šel in obkrožil proti. Mojim prijateljem bo odvzel pravico do poroke. To je zelo v nasprotju z vsemi naravnimi zakoni, na katere se tako sklicujete, ali veste?

Dejstvo, da Cerkev pri nas ni ločena od države ( ne, ni, če bi bila, ne bi imeli krščanske stranke v parlamentu), na vse skupaj vpliva v neverjetnih razsežnostih. Župniki, vsi, ki to ste, ste v Božji službi. Jezus Kristus je zgodovinska osebnost in čeprav sem poganske nature, se strinjam z njim; vernikom namreč veli, naj jih skozi življenje vodi ljubezen. Ljubezen je tista, ki nas vleče naprej, zaradi ljubezni ta svet še ni doživel očarljivega skupinskega samomora s 7 milijardami udeležencev. On ni želel, da dopustimo, da nam medsebojne razlike v roke porinejo nože, nasprotno – želel je, da se ljubimo taki, kakršni smo. To je osnova, na kateri je zgrajena krščanska veroizpoved, ki so jo izmaličili do obisti. Zakaj se ne vrnete h koreninam? Zakaj se ne obrnete vase?

Nihče vam ne bo ničesar odvzel. Sprememba zakona ne bo onemogočila starim staršem posvojitve vnukov v primeru smrti otrokovih staršev. Izmislili ste si, da želi »LGBT lobi« izničiti za vas edino normalno obliko družine. Priznajte, da ste si izmislili! To ni res! Zakaj lažete? Želijo le imeti svoje družine! Takšne, kot jih imate vi doma, pa ni o tem nihče razpisal referenduma! Ali razumete, kako globoko ste posegli, kako daleč ste šli? To NI vaša stvar. Nimate pravice odločati o življenju drugih. Dovolj je bilo. Imeli ste svojih pet minut (oh, mnogo, premnogo več), ko ste lahko udrihali in bičali po vsem in vsakega, ki se vam zdi tega potreben. Lepo vas prosim, dovolj je bilo. Predaleč ste šli, predolgo traja tale kampanja, ki je ne bi smelo biti.

Upam, da se zavedate, da tratite svoja in tuja življenja za prazen nič. Stvar, proti kateri se trenutno borite, je popolnoma naravna, normalna, vsakdanja in nič omembe vrednega za vse nas, ostale. Kmalu jo boste torej morali zamenjati za nekaj drugega, na kar boste lahko jezni, kupiti si boste morali novo desko za sekljanje. Zapravljate dragoceni čas. Pred nekaj meseci me je zoprno stresnilo: čas teče, niti ene minute, niti enega dneva ne morem dobiti nazaj. Kar je minilo, je minilo. Pred menoj je še nekaj časa. V to življenje, ki ga živim sedaj, se ne morem vrniti pod nobenim pogojem. Torej: ena šansa. Samo ena. Človek se zamisli o tem, kako bi rad živel. Življenje, polno strahu in konstantne borbe proti naravi, naravnemu, človeškemu, prvobitnemu, ljubezni torej? Ali življenje v sožitju z naravo, z naravnim, človeško, prvobitno. Ne želim manipulirati z vami, želim vas obrniti k edinemu, kar šteje, k ljubezni. Lepo prosim, odmislite vse ostalo. V možganih se naenkrat naredi prepih, po kanalčkih zaveje svež podalpski vetrc in majčkeni angelci vam bodo zaprhutali okoli ušes in na ušesne bobenčke zaigrali »Ko študent na rajžo gre«. Seveda ne bo tako, bo pa ravno dovolj prepišno, da bo odneslo vse kosme nestrpnosti s sabo ven, stran, adijo, čao.

Moje pravice niso kratene. Sem pa ob vsem tem dogajanju zelo prizadeta. Ne gre se za otroke, gre se za naše družinske člane in prijatelje. Boleče je gledati bližnjega, ki ne more živeti ljubezni, ki si jo želi. Ali lahko razumete to?