Dobrodošli v policijski državi ZDA

V drugi polovici novembra, po napadih v Parizu in pred tistim v San Bernardinu, je Matthew Harwood šel proti glavni železniški postaji v New Yorku, da bi se odpeljal s podzemno železnico domov. Pred enim od glavnih vhodov je policija postavila oviro in tako blokirala del avenije. Ta skupina bi lahko bila del nove enote za boj proti terorizmu, ki jo je pravkar ustanovila policija v New Yorku. Policisti so bili oboroženi kot vojaki, imeli so orožje, s katerim jih do zdaj ni videl na ulicah svojega domačega mesta. Ob utripajočih lučeh s psi na povodcih niso bili videti kot policisti, ampak kot liki iz antiutopičnega futurističnega znanstveno- fantastičnega filma. To je del novega vsakdana v ZDA, piše na spletni strani Tom Dispatch.

Kdor posluša, kaj policisti in njihovi podporniki govorijo, ve, kaj nas čaka v prihodnosti: prihaja anarhija in to zaradi protipolicijske retorike aktivistov. V resnici v ZDA ni nobene vojne proti policiji. Nasilnih napadov na policijo je zgodovinsko malo, kljub temu so letos policisti ubili 1024 ljudi. Mint Press News navaja, da 203 letošnje žrtve policije ali 20 odstotkov niso bile oborožene. Samo v novembru so policisti ubili 10 neoboroženih moških, med njimi 24-letnega Jamarja Clarka, čigar umor je sprožil proteste v Minneapolistu, in 6-letnega dečka v Louisiani.

Ob trditvah, da mora biti policija v ZDA dobro oborožena, da se le tako lahko brani v »vojni proti policiji«, je bilo letos ubitih le 34 policistov, trije so umrli še za posledicami napada. To je manj kot leta 2014, ko je bilo ubitih 47 policistov.

Policisti in različne skupine, ki jih podpirajo, skušajo z zavajajočimi trditvami o povečevanju nasilja proti policiji preprečiti pomembne spremembe zakonodaje. Matthew Harwood na tej podlagi opozarja, da vse bolj nasprotujejo kakršni koli reformi in ob tem pozabljajo, komu policisti služijo, ter ignorirajo meje, ki so za njihovo ravnanje določene v ustavi.

Podrobnejši pogled njihovih argumentov proti razumnim reformam, kot so zagotovitev neodvisnih preiskav policijskega nasilja, demilitarizacija policije in ukinitev »policijske dejavnosti z namenom ustvarjati dobiček« (gre za to, da policija zaseže lastnino navadnih državljanov za manjše prekrške) pokaže osupljivo ravnodušnost do brutalnosti in zlorab. Ta razprava je pokazala, da so ustvarjalci mnenja o policiji pripravljeni ustvariti strah brez dokazov in propagirati mnenje, da so državljanske pravice in svoboščine Američanov dejansko ovira pri zagotavljanju javne varnosti. Takšni argumenti spodkopavajo prepričanje, da je namen policije služiti skupnosti in da mora biti pod kontrolo družbe.

Dogodki v zadnjih dveh letih so pokazali, da policijska kultura ne deluje in je potrebna demokratične reforme. Toda preveč policistov na te zahteve odgovarja z besedami: Dobrodošli v policijski državi, tukaj mi postavljamo pravila.

Dave Lindorff, soustanovitelj spletnega časopisa This Can't Be Happening se je pred nekaj tedni, ko je obiskal kanadski Montreal, ob vrnitvi domov zavedel, da so ZDA postale policijska država. Ko sta z ženo prišla na mejni prehod s Kanado, jima je kanadski carinik vljudno postavljal vprašanja, ki jih je dolžan postaviti ljudem, ki pridejo v državo. Ko sta se vračala domov v ZDA ju je oboroženi mrki uradnik, ki je bil videti kot policist, vprašal, kaj sta počela v Kanadi. Oba sta državljana ZDA, ki sta se vračala domov iz države, ki je tesna zaveznica ZDA, zato ni razloga, da bi ju to vprašal »Rekel bi mu lahko, da sem se udeležil konference za promocijo svetovne socialistične revolucije ali globalnega srečanja neke organizacije za bele supermačiste. To ne bi bilo pomembno. Kljub temu bi nama moral dovoliti vstop v državo,« piše Lindorff.

Edini razlog, zakaj ga je uradnik vprašal, kaj je počel v Kanadi, je po njegovem mnenju ustrahovanje. Pokazati jima je hotel, da je njuno vedenje kot državljanov ZDA nadzorovano, če bosta počela stvari, ki motijo vlado ZDA, ju bodo še bolj izpraševali in nadzirali.

Druga razlika, ki jo je Lindorff opazil med Kanado in ZDA, je, da na poti nista srečala niti ene policijske patrulje, tudi policistov, ki bi patruljirali peš po mestu, nista opazila. Ko je Lindorff pred kratkim obiskal New York, kjer imajo 50 tisoč policistov za 8 milijonov ljudi, je videl policiste povsod. Tudi pripadnikov nacionalne garde je opazil veliko. Na vsakem koraku so nameščene še video kamere. Enako je v Philadelphiji, kjer živi. Tam imajo za 1,5 milijona prebivalcev več kot 6600 policistov. Montreal, kjer živi 1,8 milijona ljudi, ima le 4000 policistov. Če bi po številu hotel doseči Philadelphijo, bi moral zaposliti še skoraj enkrat toliko policistov.

Amerika je preplavljena s policisti. Celo v soseski Upper Dublin v Philadelphiji, kjer živi Dave Lindorff, imajo za 26 tisoč prebivalcev 40 policistov, čeprav je tam kriminala zelo malo in tako rekoč ni nasilja. To pomeni, da imajo 1 policista na 650 prebivalcev. Leta 1992 so v ZDA imeli 332 policista na 100 tisoč prebivalcev, do leta 2008 se je to število povečalo na 373. Država zaposluje vedno več policistov za isto število državljanov in povečuje proračun za zapore, ko mesta in zvezne države zmanjšujejo proračune za šole, knjižnice in druge storitve.

Kanadčani pravijo, da se zdaj, ko državo vodi konservativec Stephen Harper, razmere slabšajo tudi pri njih. Dokaz za to je vsekakor vrh najbolj razvitih in najhitreje rastočih držav v Torontu leta 2010, ko je policija brutalno napadla protestnike. Kljub temu so ZDA bistveno pred Kanado, ko govorimo o policijski državi. »Če morate uradniku na meji pojasnjevati, kaj ste počeli v tujini, preden se lahko vrnete v domovino, so tukaj razmere res hude,« opozarja Dave Lindorff.