Kritika / Peklenski val

Okupirajmo nirvano!

Peklenski val, rimejk akcijskega filma, ki ga je leta 1991 posnela Kathryn Bigelow, izgleda kot moderni XXX mnogoboj.

Roparji, očitno rojeni ekstremni športniki, ki jih vodi “karizmatični” Bodhi (Edgar Ramirez) in med katere se infiltrira Johnny Utah (Luke Bracey), FBI-jev agent, eks motokrosistični ekstremist, se namreč preizkusijo v vsem, kar je ekstremnega: srfajo na največjih pacifiških valovih (na “viharju vseh viharjev”, če si to lahko predstavljate), bordajo z najvišjih švicarskih vršacev, na slepo skačejo v najsrhljivejše venezuelske slapove in strmoglavljajo z letal, kinetični vrhunec pa predstavlja njihovo vrtoglavo GoPro letenje v “ptičji obleki” (wingsuit), ki bi ga človek gledal dlje, kot poslušal njihove mistične, napol srednješolske new-age litanije o nirvanistični “poti” (postati hočejo “eno s tem krajem”), pa tudi dlje kot njihovo ekološko svetobolje, saj s svojim razbijanjem avtomobilov v neokrnjeni naravi sproti dokazujejo, da ne razumejo tega, kar govorijo. A po drugi strani: od roparjev iz originala se ločijo po tem, da oropajo letalsko “banko”, denar pa potem robinhoodovsko zmečejo ljudem, recimo revnim Mehičanom, toda tudi s konceptom “šeringa” ne naredijo ničesar, saj obvisi v praznem, kot non sequitur, ki ga itak hitro zasenči ritualno in neutolažljivo mačistično poziranje, s skeniranjem Kluba golih pesti vred.

(štarta 31. decembra)