Od soseda do klavca

Starši so se v Sarajevo preselili, potem ko so doštudirali, na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Najeli so sobo v naselju Marijin dvor in v njej živeli dve ali tri leta, v katerih mi je uspelo priti na svet.

Sobo sta jim oddajala Jozefina in Martin, ki sta imela dva otroka, takrat srednješolca (Marijo in Božidarja), in dojenček, kakršen sem bil, sem hitro postal ljubljenec vseh članov te male skupnosti. Mati še dandanes trdi, da moja razvajenost izvira iz tistih časov, res pa je, da so me morali starši, potem ko smo se preselili v mestni predel, imenovan Čengić vila, vsak dan odpeljati k Jozefini in Martinu, sicer ni šlo brez vreščanja in še drugih težav. Zame sta bila Jozefina in Martin sarajev-

ska babica in dedek in skupaj z otrokoma bolj ali manj edina sorodnika.

Ko sem se po tej zadnji vojni začel vračati v Sarajevo, sem šel naravnost k Jozefini – Martin je konec vojne umrl – in tam stanoval vsakič, ko sem bil v mestu. Zjutraj sva v kuhinji, kjer so bili na zidu še vidni sledovi drobcev granat, pila kavo, pripovedovala mi je zgodbe, pogosto jih je iz dneva v dan nezavedno ponavljala. Martinova smrt jo je seveda globoko prizadela in večkrat mi je opisovala, kako se je zgodilo. Včasih pa je pripovedovala tudi o vseh štirih prepirih, ki so se vneli med njima – štirje v več kot 50 letih. Prvega – ki se mi takrat, ko sem se po štirikrat na dan prepiral s tedanjo ženo, sploh ni zdel podoben prepiru – prvega torej je povzročilo to, da je Martin, takrat ko ji je že dvorilsta že resno ljubimkala, ponudil bonbon nekemu drugemu dekletu. Razlog za enega od preostalih je bila Martinova nejevolja, ker mu Jozefina ni oprala najljubših nogavic. Skratka, bila sta dobra, topla človeka, ki sta okoli sebe širila le ljubezen in dobroto.

Toda ena od zgodb, ki mi jih je povedala Jozefina, mi nikakor ne gre iz glave, odkar sem jo slišal. Pravzaprav sem tako obseden z njo, da se mi zdi, da sem o njej že pisal in da se, tako kot tiste dni Jozefina, nezavedno ponavljam.

Torej, Jozefina je odrasla v Zavidovićih, kjer je imel oče trgovino zraven tržnice. Ko je nastala Endehazija (NDH - neodvisna država Hrvaška med drugo svetovno vojno – op. prev.), so ustaši od vseh katoličanov zahtevali, da otroke vpišejo k ustaški mladini. Jozefinin oče jih je zavrnil, s temi gnidami ni hotel imeti nobenega opravka. Zato so ga, ko je prišel čas za klanje etnično in politično nezaželenih, odpeljali h Krivaji. Bil je januar, vsem nesrečnikom so roke z žico zvezali na hrbtu, na bregu so jim prerezali vratove in trupla vrgli v ledeno reko. Toda Jozefinin oče je tako rekoč pod rezilom skočil v Krivajo. Streljali so za njim, prepričani, da če ga ne bodo zadele svinčenke, bo z njim opravil mraz.

Toda mož je preživel vojno in imel tudi po njej trgovino zraven tržnice, kamor mu je Jozefina vsak dan nosila kosilo. Nekoč ga je našla, kako pred trgovino z nekom pije kavo. Oče jo je vprašal: »Veš, kdo je?« Vedela je, a je vseeno rekel: »No, on me je vodil na klanje.«

To, da klavec kofetka s preživelo žrtvijo, ni ravno nekaj vsakdanjega, celo v Bosni ne. Zato sem jo na tem mestu prekinil z vprašanjem: »In kaj je rekel ta človek?« »Nič.« »Kako nič?« »Pač nič.«

Samo skomignil je z rameni, je povedala Jozefina, in pokazala njegovo kretnjo in izraz na obrazu. Šlo je za skomiganje z rameni, kakršno pogosto spremlja besede: »Kaj hočemo!« Ali: »Jebi ga!« Izraz na obrazu pa je govoril: »Bili so pač takšni časi.«

Jozefinin oče je seveda popil kavo in živel naprej, medtem ko je klavec izginjal v motnih globinah osebne in skupne zgodovine. Toda prizor ima dramske značilnosti, vredne grške ali shakespearjevske tragedije, in ob njem se postavljajo moralna, etična in nemara celo politična vprašanja, na katera ni lahko odgovoriti, čeprav so odgovori nujni in neizbežni. In vse to na tržnici v Zavidovićih.

Moja razlaga je taka: klavec je bil pred vojno sosed, verjetno dober in pošten. Potem je prišla vojna na čelu z ustaši – torej tistimi najhujšimi – in v njem zbudila potencialno, uspavano zlo, ki je bujno vznikalo po vsej Endehaziji, zaradi česar se je prelevil v klavca. Ko se je vojna končala, se je to zlo umaknilo nazaj v oklep potencialnosti, da bi tam ždelo do naslednje vojne.

Prepričan sem, da večji del človeštva sestavljajo ljudje, v katerih zlo drema in čaka na kako nesrečo in/ali primerno družbeno ureditev, da vznikne – večinoma smo pripadniki te ogromne, spreminjajoče se skupnosti. Na nasprotnih polih človečnosti so na eni strani tisti, ki so v vseh in vsakršnih razmerah dobri in katerih moralno tkivo se ne spreminja – jozefine in martini –, na drugi pa tisti, ki so v vseh in vsakršnih razmerah hudobni in katerih moralnega tkiva prav tako ne more nič spremeniti – karadžići in putini.

Nekateri mislijo, da je rešitev te moralne zavozlanke popolna likvidacija ne le tistih, katerih zlo je neomajno in trajno kot diamant, ampak tudi tistih, katerih moralno tkivo ni dovolj čvrsto – rešitev je, z drugimi besedami, moralni genocid, s katerega različico se, mimogrede rečeno, prav zdaj ukvarja ISIS na podlagi svojega sprevrženega razumevanja dobrega in zla. Če bi tak genocid resnično kdaj doživeli, zdajle razglašam, da sodim med tiste, katerih etični sistem in moralno tkivo se vsak dan vzpostavljata in razgrajujeta in ki so zaradi tega, vsemu trudu navkljub, večno moralno negotovi.

Razumnejša in koristnejša rešitev bi bila, če bi si prizadevali za moralno-etično skupnost, ki bi nam vsem omogočala, da postanemo boljši ljudje, in bi tako skupnost tudi gradili. Bolj človeško je sprejeti dejstvo, da bomo vsi slabši, če se bodo razmere slabšale, in da niti vojna, kaj šele genocid, ni rešitev ter da je odločitev za človečnost ne le veliko moralnejša, ampak tudi razumnejša. Če sem se sploh česa naučil iz zgodovine, v katero sem se rodil in v kateri bom umrl, ki mi je skupna z Jozefino, njenim očetom, različnimi klavci in vsemi bralci, ki razumejo jezik, v katerem pišem, sem se tega, da smo zaradi vojne, genocida, razdejane infrastrukture in sociopatske daytonske kleptokracije vsi postali slabši ljudje. Samo zločinci so danes boljši, kot so bili kadarkoli.

Naučil pa sem se tudi prepoznati znake poslabšanja pri ljudeh, in ta hip so katastrofalno očitni v Ameriki: naključno streljanje in uboji, zaradi katerih mojo hčer skrbi, ker njena soba nima neprebojnih vrat; odkriti brezobzirni rasizem, ki bruha iz medijev, zanj pa so krivi republikanski in drugi psihopati; strah, ki se širi kot epidemija in ki se bo vsak čas prelevil v sovraštvo; občutek vsesplošne nemoči, ki vodi k združevanju v množice, ker to daje uteho, čeprav hkrati zlahka pripelje do izgube moralne samostojnosti. V Ameriki, bojim se, poteka preobrazba sosedov v klavce.

Bog daj, da bi, ko bo vse to mimo, na tržnici skupaj pili kavo.