Sestradana kultura

Miha Turšič, postgravitacijski umetnik, eden od ustanoviteljev Ksevta, je jeseni s 17-dnevno gladovno stavko neposredno, zanj tudi boleče, pokazal, kaj vse je narobe s kulturno politiko in ministrico Julijano Bizjak Mlakar. Ministrica je simbol njegovega odpora, podobno, kot je Ksevt simbol vsega, kar je narobe s slovensko kulturno politiko. Domnevno sporni način financiranja zavoda, v bistvu je šlo za birokratsko-računovodski zaplet, rešljiv z nekaj dobre volje, je umetnika pripeljal do drastične odločitve, hkrati pa razkril birokratski odnos malih bogov na ministrstvu za kulturo, ki v stavki niso prepoznali obupanega poziva k razumnosti, pač pa izsiljevanje, ekshibicionizem, zaroto.

»Nezadovoljna je samo avantgarda,« je sredi stavke v Moderni galeriji trdila ministrica in potem tiho pustila, da je stavko prekinil Miro Cerar, njegovi odposlanci, ki so umetnika prepričali, da bodo našli nov, boljši način eksistence vitanjskega središča vesoljskih tehnologij. Do konca decembra se ni zgodilo veliko, nov koncept, nove zamisli, novo organiziranje, upravna vizija vesoljskega centra so še v medresorskem, politično-birokratskem usklajevanju. Ksevt pa v tem medčasju postopoma odmira.

Stvari, na katere je opozarjal Miha Turšič, se niso spremenile. Pri tem ni bil edini. Ministrico je k odstopu pozval Nacionalni svet za kulturo, že prej, zaradi zmanjšanja proračunskih sredstev, Društvo slovenskih pisateljev in še nekaj drugih združenj, a ni se dala. Vztrajala je, da ministruje dobro in učinkovito, da je njen greh le v tem, da je stopila na prste lobijem. V prvem letu vladanja ministrstvo razen obljub in osnutkov zakonov ne more pokazati ničesar. Težava seveda ni le v Julijani Bizjak Mlakar, morda bi se ta bivša poslanka bolje znašla na drugem ministrskem položaju, težava je, da so koalicijska usklajevanja na položaj ministra za kulturo postavila osebo, ki o kulturni ne ve veliko in ki si je za svetovalce izbrala nesposobne, pogosto zamerljive ljudi.

Slovenija je imela nekaj neškodljivih, še več pa slabih ministrov za kulturo. Nekaj časa samostojnega kulturnega ministrstva sploh ni bilo. Če politika ne najde kompetentne osebe za ta ministrski položaj, je bolje, da se kulturno ministrstvo spremeni v nepomemben urad ministrstva za finance, ki bo odgovoren za subvencije umetnikom, razmisleki o kulturni politiki pa naj počakajo na lucidnejšo politično generacijo.