Intervju: Milan Kučan

Prvi predsednik nam sicer malce odstre v pogled v razmere, ki so v času njegovega mandata obremenjevale enot-

nost političnega vrha pod samovšečno vladavino Janeza Drnovška. Ker pa mi je bilo dano, da sem na veleposlaništvu v Moskvi z rusko stranjo delal na usklajevanju izjave obeh predsednikov, naj mi bo dovoljeno še dodatno odstreti ta del zavese.

Ruski predsednik Boris Jelcin je ob predaji poverilnih pisem našemu veleposlaniku Saši Geržini izrekel vabilo za obisk predsednika Milana Kučana. Takšnih vabil Jelcin seveda ni izrekal kar takole, marveč je očitno bil posebej zainteresiran za pogovor z izkušenim slovenskim kolegom. Moskva si je tedaj – bilo je to leta 1994 – tudi na moč prizadevala za to, da bi iz Madžarske preko Slovenije zgradila (dodatni) plinovod do Jadrana oziroma do Italije.

Ko smo uskladili izjavo o prijateljstvu in sodelovanju med državama, ki naj bi jo oba predsednika podpisala in ko so z ruske strani našli tudi termin za obisk predsednika Kučana, so na prvem sporedu ruske TV v najbolj gledanem času kot vnaprejšnji pozdrav obisku slovenskega predsednika pripravili nadvse prijazno oddajo o Sloveniji, mladi slovenski državi in njenem predsedniku. Oddaja je bila pospremljena z napovedjo »Na predvečer predsedniškega obiska«.

Tega obiska pa potem ni bilo. Predsednik vlade Janez Drnovšek očitno ni mogel prenesti, da bi še kdo na mednarodnem prizorišču predstavljal Slovenijo in da bi mu kdo jemal slavo. Kučanov obisk je v zadnjem trenutku preprečil.

Naši gospodarstveniki v Moskvi so se zgražali nad škandaloznim izzivanjem Rusije, kjer so za Slovenijo pridelali znaten delež v izvozu. Od predsednikovega obiska pa so si lahko utemeljeno obetali še novih naročil s strani ruskih državnih koncernov.

Vzporedno s tem je Drnovškova vladavina naredila vse, da je ruski strani pokvarila načrte okoli plinovoda do Jadrana oziroma Italije (ki je imela z ruskim Gazpromom že sklenjene pogodbe o odkupu velikih količin plina). Z naše strani so Rusom govorili, da bi bila gradnja plinovoda prehuda ekološka obremenitev za Slovenijo ter da italijanski odkup plina ni zagotovljen. Ameriškim multinacionalkam seveda ni bilo po volji, da bi se ruska konkurenca pojavila z utekočinjenim plinom na odprtih morjih.

Kako pa razložiti takšno ravnanje Dernovškove Slovenije proti Rusiji?

Samo in izključno s prilizovanjem ZDA. Drnovšek je pač mislil, da si bo z udinjanjem Američanom prislužil za nagrado sprejem v Nato na bližnjem vrhu v Madridu. Ampak v Nato so sprejeli vso Višegrajsko skupino (Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska), Slovenijo pa pustili še naprej v čakalnici. Drnovšek je poprej in potem zavračal vsakršno povezovanje z voditelji Višegrajske skupine, češ da hoče z direktnim vlakom popeljati sebe in državo v Bruselj.

Tedaj seveda ni bilo nikakršnega embarga proti Rusiji, marveč je bila Jelcinova Rusija v najtesnejših odnosih z Američani in EU. Tedaj so Italijani vodili svojo politiko najtesnejšega gospodarskega in političnega sodelovanja z Moskvo.

Ampak ta ista slovenska politika je še naprej vztrajala pri javnem prilizovanju Ameriki. Tako je dopustila, da je novo imenovani veleposlanik Young še pred prihodom v Slovenijo javno zavzemal sovražna protislovenska stališča glede vprašanja »ezulov«. In nadaljevanje je ta ista politika – nadaljevali so jo zdaj na osi Pahor-Janša – dosegla s tem, ko je ameriški veleposlanik Mussomelli javno pomagal sestavljati koalicije in vlade.

Nauk te zgodbe: Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti …