Pakt s hudičem

Vsi pri nas terjajo večjo učinkovitost sodišč. In če obstaja konsenz o čem, potem obstaja o tem: o nujni učinkovitosti sodišč. Danes naša sodišča niso učinkovita – jutri bodo, obljubljajo. Pot do večje učinkovitosti sodišč? Priznanje krivde! Po ameriško: plea bargaining. Obdolžencu je treba v zameno za priznanje krivde prisoditi nižjo kazen. Sodišča postanejo s tem učinkovitejša, saj se znebijo dolgih preiskav, birokracije, vrst in mučnih sojenj. Zmaga! In to naj bi zdaj še okrepili, smo brali.

Težava je v tem, da učinkovitost sodišč terja tresočo roko. Ko namreč govorimo o učinkovitosti sodišč, ki se je tako veselimo, se moramo spomniti Attice, razvpite ameriške jetnišnice, v kateri je leta 1971 izbruhnil velik upor kaznjencev. Ti so prevzeli jetnišnico, v kateri so živeli v brutalnih, sadističnih, nečloveških, nemogočih razmerah, toda po petih dneh zglednega »komunskega« življenja (in rasnega, etničnega, kulturnega, političnega sožitja med jetniki), ki ga je hvalil celo New York Times, je newyorški guverner Nelson Rockefeller v napad poslal nacionalno gardo, policijo in čuvaje. Pobili so 33 uporniških kaznjencev in deset talcev ter »osvobodili« Attico. V šestih minutah so izstrelili 4500 nabojev. Upor je bil surovo zatrt, preživele kaznjence pa so potem sadistično mučili. Oglejte si dokumentarec Ghosts of Attica.

Ironija pa je v temle: večino kaznjencev je v Attico, piše Howard Zinn v neminljivi Ljudski zgodovini Amerike, pripeljal prav plea bargaining, s katerim so skušali v Ameriki povečati učinkovitost sodišč. Ja, obdolženec si je v zameno za priznanje krivde pribarantal nižjo zaporno kazen. In ja, država je imela s tem manj stroškov, lahko pa se je tudi postavljala z boljšo statistiko, no, večjo učinkovitostjo in ekspeditivnostjo sodišč.

Kaj je pomenil ta plea bargaining, vemo. Prvič, obdolženec je moral krivdo javno priznati. Drugič, izjaviti je moral, da krivdo priznava prostovoljno, brez prisile. Tretjič, izjaviti je moral, da v zameno za priznanje krivde ne pričakuje nobene koristi in da mu ta tudi ni bila obljubljena. In četrtič, krivdo je moral priznati za točno določeno kaznivo dejanje, pa četudi ga dejansko ni zagrešil. Kar se je pogosto dogajalo. Krivdo je moral priznati celo za kaznivo dejanje, ki se sploh ni zgodilo. Tudi to pomnijo. Koliko jetnikov je trpelo, trohnelo in umrlo v Attici, pa četudi tega, kar so priznali, sploh niso zagrešili?

Toda številnim obdolžencem iz getov in nižjih socialnih slojev, ki si odvetnikov – kaj šele drage in odrešilne obrambe – niso mogli privoščiti, ni preostalo drugega, kot da krivdo priznajo. Če krivde ne bi priznali, bi dobili 30 let – ker so krivdo priznali, so dobili le 10 let. Plea bargaining pač.

In ameriške ječe so se začele silovito polniti, tako da trenutno v njih sedi že 2,2 milijona kaznjencev. Kar je nenormalno veliko, še toliko bolj, ker se je stopnja kriminala v Ameriki v zadnjih 20 letih opazno znižala. Res nenormalno. Precejšen del te nenormalnosti pa je posledica tega, da obdolženci priznavajo kazniva dejanja, ki jih niso zagrešili, pravi Jed S. Rakoff, newyorški okrožni sodnik. V članku Zakaj nedolžni priznavajo krivdo?, objavljenem lani v New York Review of Books, je opozoril na troje. Prvič, da se velika večina zveznih kazenskih postopkov konča s priznanjem krivde (plea bargaining), potemtakem s tajnim barantanjem, brez sojenja (odvetnik, ki v barantanje ne privoli takoj, tvega, da ga bodo obtožili oviranja učinkovitosti sodišč). Drugič, od 2,2 milijona ameriških kaznjencev jih je več kot dva milijona v ječo prišlo s priznanjem krivde, ki ga je diktiral tožilec. In tretjič, nenormalno veliko obdolžencev priznava krivdo za kazniva dejanja, ki jih niso zagrešili. Dve raziskavi sta pokazali, da je kar 10 odstotkov izmed tistih, za katere se je pozneje izkazalo, da so bili obsojeni po krivem, priznalo krivdo za kazniva dejanja, ki jih niso zagrešili. Kriminologi, ki so raziskovali ta pojav, pa ocenjujejo, da je med obsojenci od 2 do 8 odstotkov takšnih, ki so priznali krivdo za kazniva dejanja, ki jih niso zagrešili.

Kaj to pomeni, je na dlani: v ameriških ječah je na desettisoče nedolžnih. V imenu večje učinkovitosti sodišč.

Pri tem ne pozabite, da so tudi stalinistični, montirani sodni procesi, ki so potekali ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja v Moskvi, temeljili na priznanju krivde. Obdolženci so priznavali krivdo za zločine, ki jih niso zagrešili – in ki se navadno sploh niso zgodili. Življenja jim v zameno za priznanje krivde sicer niso podarili, so pa s tem običajno – vsaj pred smrtjo – rešili svoje najbližje. Tako so priznavali, da so povzročali nesreče v rudnikih in tovarnah, iztirjali vlake, proizvajali izdelke slabe kakovosti, pohabljali stahanovce, motili preskrbo s kruhom, jajci, mahorko in sladkorjem. Nekdo je priznal, da je delo voznika tramvaja v Harkovu prevzel le zato, da bi se lahko zaletel v avto, ko bi se v njem peljali člani sovjetskega vodstva. Neki funkcionar je priznal, da je dal posekati premalo lesa, ker je hotel gozd obvarovati za njegove prejšnje lastnike. Neki arhitekt je priznal, da je iz ljubezni do nacistične ideologije znanstveni inštitut zasnoval v obliki polovičnega kljukastega križa. Profesor Bjelin s kijevske univerze je priznal, da je vohun – v nekem učbeniku je omenjal globino Dnepra.

No, Genrih Jagoda, nekdanji šef NKVD-ja, pa je celo priznal, da je umoril pisatelja Maksima Gorkega. V imenu večje učinkovitosti sodišč. Si želite biti z učinkovitostjo naših sodišč res tako zadovoljni, kot je bil Stalin zadovoljen z učinkovitostjo svojih sodišč?