»S padcem Berlinskega zidu ni prišla svoboda, prišli sta konzumacija in neumnost«

Miljenko Jergović je eden najproduktivnejših hrvaških piscev in najprepoznavnejših hrvaških družbenokritičnih kolumnistov, čeprav vztraja pri tem, da ni Hrvat. Rojeni Sarajevčan si je prepoznavnost pridobil s kratkoproznim prvencem vojnih zgodb, ki sliši na ime Sarajevski Marlboro, od nedavnega pa nam je v slovenščini na voljo tudi zbirka njegovih zapiskov s poti, Levijeva tkalnica svile. Je prevelik cinik, da bi bil jugonostalgik, vsemu navkljub pa odkrito priznava, da je šlo od padca Berlinskega zidu do danes z vsemi nami samo strmo navzdol. Pred vami je družbeni pomenek, časi so preveč kritični, da bi kaj dosti razpravljala o literaturi.

Kakšno leto je za vami?

Zasebno je bilo to odlično leto. Nisem bil bolan, nisem bil pretirano jezen, imel sem dovolj denarja, s prijatelji je bilo vse v redu. Bilo je mirno leto in nič ne bi imel proti, če bi bilo prihodnje enako. Na lokalni ravni, kot se temu reče, torej na ravni Republike Hrvaške, je bilo to eno v nizu zmerno slabih oziroma katastrofalnih let. Eno tistih, v katerih je družba dodatno propadala, pri čemer velja pripomniti, da naše družbe propadajo že zadnjih dvajset let. Tako globoko smo padli, da sploh ni nikogar več, s komer bi se lahko primerjali. Hrvaška je imela lani na primer najnižji proračun za kulturo v Evropi, 0,47 odstotka. Ne v Evropski uniji, v Evropi nasploh. Na Kosovu, recimo, je proračun za kulturo en odstotek, kar je še enkrat več kot pri nas. Še hujše pa je bilo to leto na tako imenovani globalni, evropsko-svetovni ravni. Vse je dajalo vtis nekakšne polapokalipse. Pred očmi smo imeli prizore iz Stare zaveze. Prizori ljudi iz Sirije, Iraka, Afganistana, bežečih proti Evropi, ki smo jih gledali na televiziji, so bili videti kot ilustracije iz Biblije. In kar je bilo pri vsem skupaj najneverjetneje, je, da so bili za to vrsto prizorov trpljenja najmanj občutljivi tisti, ki bi morali biti po definiciji svojega svetovnega nazora najobčutljivejši. Veliki verniki, cerkveni dostojanstveniki, tisti, ki Biblijo pogosto prebirajo. Ljudje, ki so dojemljivi za to vrsto mitologije.