Kraljica melanholije

Skoraj logično je, da je Lana Del Rey, ena največjih glasbenih zvezd zadnjih petih let, na novi album Honeymoon umestila priredbo skladbe Don’t Let Me Be Misunderstood, ki jo je v izvirniku zapela legendarna ameriška pevka Nina Simone. Ne razumite me narobe. Pesem je sicer intimna izpoved partnerju, toda v luči podobe, ki so jo o Del Reyevi ustvarili mediji, jo verjetno lahko interpretiramo tudi kot njeno osebno in s tem tudi simbolno izpoved širšemu občinstvu.

Težko boste namreč našli zapis, v katerem je ne bi portretirali kot s smrtjo obsedene glasbenice, ki ne počne nič drugega kot to, da si izmišlja vedno nove načine za gojenje svoje patološke nesrečnosti. Lani je glede tega izbruhnila celo manjša afera. Del Reyevo je ob izidu njenega tretjega albuma Ultraviolence intervjuval britanski časnik The Guardian in pogovor so naslovili z njenim citatom »Želim si, da bi bila že mrtva«, kar je botrovalo plazu kritik na glasbeničin račun. Očitali so ji, da o tako resnih stvareh ne bi smela govoriti tako lahkomiselno. Hči pokojnega Nirvaninega frontmana Kurta Cobaina Frances Bean Cobain ji je prek Twitterja denimo sporočila, da smrti mladih glasbenikov ne bi smeli romantizirati: »V tem ni nič kulskega in sama zato ne bom nikoli poznala svojega očeta.«

Na objavo intervjuja se je odzvala tudi Del Reyeva in – na pol ogorčeno, na pol apologetsko – zapisala, da jo je k izrečenim besedam pravzaprav napeljal novinar. Je bila torej kriva njena naivnost? Ja in ne. »Ja« zato, ker bi takrat zaradi slabih preteklih izkušenj že lahko vedela, da mediji iz še tako mimobežnih misli radi ustvarjajo velike zgodbe. In »ne«, ker je šlo vendarle za The Guardian, od katerega bi pričakovali več netrivialne tankočutnosti.

Ja, novinarji Del Reyevo radi sprašujejo o smrti, toda ob njenih hitih, kot sta Born To Die (Rojena za umreti) in Summertime Sad-

ness (Poletna žalost), morbidno tematiziranih videospotih in tatuju »die young« (»umreti mlad«) na njenem prstancu, je to tako rekoč neizogibno. Se pa kljub temu pojavi vtis, da je njena podoba nekakšne pogubljene (hollywoodske) dive prenapihnjena. Ne nazadnje je v pop glasbi smrt poleg ljubezni verjetno najpogostejša tematika, pa so obsedenost z njo tako pavšalno kot Del Reyevi pripisovali le malokateremu glasbeniku. A zdi se, da so jo zdaj, pri tridesetih, tovrstne slabe izkušnje vendarle izučile, da svoje misli izreka bolj premišljeno. V intervjujih ob izidu najnovejše plošče je poudarila, da je v pozitivnem, celo srečnem življenjskem obdobju, pa čeprav se v glasbi še vedno naslanja tudi na tisto (melo)dramatičnost iz preteklosti, s katero se je prikupila svojim oboževalcem.

In teh je veliko. Samo prej omenjeni skladbi Born To Die in Summertime Sadness imata na videoportalu YouTube skoraj pol milijarde ogledov. Njeni albumi se prodajajo v milijonskih nakladah, lani pa je postala še najbolj predvajana glasbenica pri spletnem ponudniku Spotify v ZDA. Ob tem je zanimivo, da (ameriška) glasbena industrija njeno glasbo še vedno tlači v predal alternative, a to je bržkone predvsem posledica tega, da Del Reyeva s svojo glasbo ponuja skoraj diametralno nasprotje pop trendom, ki jih narekujejo Taylor Swift, Katy Perry in druge ameriške hitmejkerke. Njeno glasbo in podobo raje primerjajo z eleganco in glamurjem Hollywooda iz petdesetih in šestdesetih let. Zaradi mnogih popkulturnih referenc na tiste čase, skozi katere piše svoje osebne, intimne zgodbe, pogosto upravičeno. Je pa res, da se ne izogiba niti bolj aktualnim glasbenim pojavom, kot sta hiphop in triphop, ali na novem albumu celo trendovski trap.

Prav zaradi teh na videz lahkotnih, včasih tudi inovativnih spajanj raznoterih glasbenih izročil, večplastnih besedil, ki ne stavijo (le) na klasičen obrazec refren-verz, in za nameček še pop všečnosti, je Del Reyeva ena redkih aktualnih zvezdnic, ki jih cenijo tudi zahtevnejši poslušalci. Še več, njene plošče se praviloma pojavljajo na številnih vsakoletnih (kritiških) pregledih najboljših albumov, kar je pri tako popularnih glasbenikih prej izjema kot pravilo. To ji je uspelo tudi z novim albumom Honeymoon.

Danes je videti, kot da ji je bila vloga zvezdnice tako rekoč usojena. Toda čeprav je že kot deklica pela v domačem cerkvenem zboru, je najprej hotela postati pesnica. Pri petnajstih so jo starši zaradi njene zasvojenosti z alkoholom najprej poslali na kolidž, na kariero glasbenice pa je prvič pomislila šele, ko se je iz domačega, ruralnega Lake Placida preselila k stricu v New York. Ta jo je naučil igrati kitaro, in medtem ko je delala kot strežajka, je začela pisati svoje pesmi in pri osemnajstih z njimi, takrat še s svojim rojstnim imenom Elizabeth Grant, tudi nastopati po newyorških klubih.

Leto pozneje je na univerzi Fordham začela študirati psihologijo, po končanem študiju pa je s producentom Davidom Kahnom posnela prvenec Lana Del Ray in ga leta 2010 objavila v spletni trgovini iTunes. Ker album zaradi mačehovskega odnosa založbe ni bil deležen pozornosti, ga je umaknila iz prodaje. A že leto pozneje je spoznala, da bi glasbeni talent lahko unovčila bolje. Najprej je priimek svojega vzdevka iz Del Ray spremenila v Del Rey. Nato pa s spletno kamero in z uporabo arhivskih posnetkov sama posnela (lynchevska) videospota za svoji skladbi Video Games in Blue Jeans in ju objavila na YouTubu. Ker je število ogledov bliskovito rastlo, so jo opazili pri založbi Stranger, obe skladbi objavili v obliki singlov in iz njiju naredili velika hita. Tako velika, da je Del Reyevo le dva meseca pozneje pod okrilje vzela založniška velikanka Interscope. Ta je financirala snemanje njenega drugega albuma Born To Die, ki je pristal na drugem mestu Billboardove lestvice in so ga do lanskega julija prodali že v več kot pet milijonih izvodih.

Po izidu albuma so jo nekateri mediji že opevali kot »naslednjo veliko stvar«, potem pa se ji je januarja 2012 v televizijskem šovu Saturday Night Live zgodilo zdaj že dodobra razvpito »fušanje«, ki bi marsikatero pevko verjetno odvrnilo od nadaljevanja kariere. Toda negativni, posmehljivi odzivi je niso ustavili. Ponesrečeni nastop je poskušala opravičiti z izgovarjanjem na tremo, saj je bil to vendarle njen prvi televizijski nastop v živo, hkrati pa se je začela po tistem tudi izpopolnjevati kot pevka. Zdaj se tudi v živo znajde izvrstno, je pa res, da ne sodi v kategorijo tistih pevk, ki imajo prirojeno virtuoznost. Toda za njene privržence je to prej prednost kot slabost. Cenijo njeno izpovedno moč in karakter glasu, s katerim njena glasba postane le še bolj njena in neizumetničena.

Nase je opozorila, ko je sama posnela (lynchevska) videospota za svoji skladbi Video Games in Blue Jeans ter ju objavila na YouTubu. Kmalu zatem je obveljala za »naslednjo veliko stvar«.

Ob vzornikih, kot so zasedba Nirvana, Frank Sinatra, Bob Dylan in Eminem, ni pravzaprav nič čudnega, da tudi Del Reyeva zase pravi, da je najprej avtorica pesmi (songwriterka) in šele potem pevka. Zna pripovedovati zgodbe, naj si bo iz svojega intimnega življenja ali pa z reinterpretacijo filmskih, glasbenih in leposlovnih referenc, iz katerih spleta nevidno vez med bliščem nekdanjega Hollywooda in sodobnim Los Angelesom, kjer je do nedavna živela v korejski četrti Koreatown.

Ko je lani izdala svoj tretji album Ultraviolence, na katerem ni bilo več skladb z očitnim hitovskim potencialom, so se mnogi spraševali, kaj to pomeni za njeno kariero. A album, ki ga je posnela z Danom Auerbachom, sicer polovico dvojca The Black Keys, je ne glede na to že prvi teden po izidu pristal na prvem mestu lestvic v dvanajstih državah, glasbeni kritiki pa so si bili skoraj enotni, da je z njim naredila zrel korak k še bolj pronicljivemu pisanju pesmi. Besedila so postala dekadentnejša, mimogrede ji je sicer uspelo razjeziti feministke, spraševala se je tudi o lastnem odnosu do svojega uspeha. Menda ji več kot denar pomeni ugled pri kolegih songwriterjih, med katerimi jo mnogi cenijo, precej pa je še vedno takšnih, ki je zaradi njenega mainstreamovskega uspeha neupravičeno ne jemljejo povsem resno.

Zdi se, da se je s to razdeljenostjo mnenj in svojo pozicijo v glasbeni skupnosti zdaj sprijaznila. Tako se vsaj zdi ob poslušanju letošnjega albuma Honeymoon, na katerem se je predstavila z najmočnejšimi aduti. Zrelost pesmi je na ravni predhodnika, (blues-rockovska) kitarska glasba pa se je spet umaknila prepoznavnemu, cinematičnemu, noir, sanjavemu popu, v katerem njena včasih provokativna, drugič katarzična besedila in njen melanholičen glas zaživijo v najlepši podobi. Album kljub temu najbrž ne bo prepričal tistih, ki Del Reyevo še vedno vidijo le še kot en instantni produkt glasbene industrije. Ali pa v najboljšem primeru kot glasbenico, ki s pomočjo umetno ustvarjene tragične persone depresivnežem, melanholikom in izgubljencem prodaja nekakšno zlagano uteho.

Ko so britansko legendo Davida Bowieja spraševali o njegovih alter egih, se je ponavadi le nasmihal. Ko so v nedavnem intervjuju britanskega NME o njenem alter egu vprašali Lano Del Rey, je bila zgovornejša. Menda je bistvena razlika le pred žarometi, kjer je ponavadi v središču pozornosti, v zasebnem življenju pa se poskuša čim bolj vklopiti v svojo okolico. In čeprav se v svojih besedilih opira tudi na izmišljene, fantazijske (pris)podobe, upa, da skozi njih vendarle projicira svoje »namene in duha«. »Imela sem zelo resnično življenje, morala sem vložiti veliko energije in tudi sredstev v to, da so se mi stvari uresničile oziroma da jih lahko še vedno poskušam uresničiti. Verjetno je zato v moji glasbi tako zelo prisoten eskapizem,« je povedala novinarjem in dodala, da vedno poje o stvareh, ki se tako ali drugače navezujejo na njeno življenje.

Očitno je njeno življenje zelo razgibano in razburkano. Le nekaj tednov po objavi plošče Honeymoon je namreč sporočila, da že ustvarja skladbe za nov album. En album na leto je veliko, v primeru pop glasbenikov celo preveč, saj skladbe prej ali slej začnejo nastajati po istem kopitu in izgubijo všečnost. Morda se ta vtis, predvsem zaradi ponavljajočega se melanholičnega razpoloženja, kdaj pojavi tudi v primeru Del Reyeve. Toda večina njenih skladb je zaradi močne individualne izpovedne moči, karakterja in stilskih specifik preveč unikatnih, da bi se jih sploh lahko naveličali.