Kritika / Glasnejša od bomb

zadržan +

Pasijon.

V neki newyorški galeriji pripravljajo fotografsko razstavo Isabelle Reed (Isabelle Huppert), slovite vojne fotografinje, ki je pred nekaj leti umrla v slow-motion prometni nesreči in za sabo pustila užaloščeno, tesnobno družino – moža (Gabriel Byrne), ki ima zdaj že drugo žensko, in dva sinova, starejšega, poročenega (Jesse Eisenberg), ki se mu je pravkar rodil otrok, in mlajšega, anomičnega (Devin Druid), še gimnazijca, ki žge računalniške igrice in retro hite. Ne le da še vedno žalujejo in da jih “duh” karizmatične, skrivnostne matere še vedno obseda, temveč se zdi, kot da drug drugemu še vedno ne morejo odpustiti, da je mama umrla.

Film Glasnejša od bomb je melanholični katalog krivde, resentimenta in frustracij, glasnejši od bomb, ki jih je v tretjem svetu fotografirala Isabelle. Joachim Trier, norveški avtor filmov Repriza in Oslo, 31. avgust, kanalizira Redfordove Navadne ljudi, toda problem je v tem, da vse skupaj preveč baročno – in s pretežko roko – obloži: Isabelle ni le umrla, ampak je naredila samomor, oče nima le druge ženske, ampak to, da jo ima, pred sinovoma skriva, starejši sin ni le poročen, ampak ženo tudi vara, mlajši sin pa ni le zblojen, ampak tudi ne ve, da je mama naredila samomor. Jasno, tako veliki ljudje ne umirajo v prometnih nesrečah. To, da ni umrla na fronti, temveč doma (in da je celo naredila samomor), je morda namig, da se sodobna ženska doma – kljub vsem velikim besedam o enakopravnosti ipd. – še vedno počuti tako, kot da je na fronti, sredi vojne, precej težje pa bi kupili namig, da je agonija predmestne družine primerljiva le z agonijo ljudi, ki jih v tretjem svetu trgajo vojne, teror in eksplozije.

(Cankarjev dom)