Komentar / Podreditev? Raje določitev področja boja.*
Slovenska cerkev že začenja naslednjo bitko, in sicer zoper laično javno šolo, spet s pomočjo iste večine na ustavnem sodišču

Udarna moška pest ustavnega sodišča: Deisinger, Zobec in Petrič na rdeči maši za pravnike v ljubljanski stolnici leta 2014
© Uroš Abram
Dandanes je branje Houellebecqovega zadnjega romana Podreditev, ki je v Franciji izšel pred enim letom (točno na dan, ko sta maskirana napadalca pobila dvanajst novinarjev in karikaturistov pariškega satiričnega časopisa Charlie Hebdo), posebno doživetje. Ne samo zaradi romana samega, njegove literarne vrednosti, o kateri niti nisem zares kompetenten soditi. Predvsem zaradi družbenega konteksta, v katerem se zdaj bere, konteksta, ki ne samo, da se s presenetljivo hitrostjo približuje Houellebecqovi družbenopolitični viziji Francije v bližnji prihodnosti in celo obeta, da se bo do leta 2022, v katero je zgodba romana postavljena, spremenil v nekaj, kar na celi črti daleč presega tako avtorjevo domišljijo kot tudi njegov cinizem. Pri tem seveda sploh ne mislim na njegovo osrednjo romaneskno prerokbo, da bo v Franciji takrat na oblast prišla politična stranka muslimanske provenience. To je v resnici čista houellebecqovska provokacija še toliko bolj, ker Muslimansko bratovščino opiše kot zmerno stranko, ki verjame v združeno Evropo bolj, kot smo vanjo kadarkoli verjeli avtohtoni Evropejci sami, in ki verjame v pomembnost kulture in izobraževanja ter v distributivno pravičnost iskreneje, kot to verjamejo mnogi naši domnevni levičarji. Houellebecq nas provocira zato, da bi pridobil vso našo pozornost, ki jo potrebuje za kritiški napad na tiste prave tarče: idejno izpraznjene etablirane politične stranke, nabuhle evropske institucije ter do bolečine individualizirane in v potrošništvo zazrte, za vprašanja smisla in namena lastnega obstoja pa popolnoma ignorantske sodobne Evropejce. »Evropa je prišla do tiste faze trhlosti v procesu svojega razpada, da se ni več zmožna rešiti, tako kot v petem stoletju ni bilo več možnosti za rešitev Rima,« pravi proti koncu romana eden izmed likov, Robert Rediger, v islam spreobrnjeni novopečeni rektor pariške Sorbone.