Končna rešitev gejevskega vprašanja

V »Koaliciji Za otroke gre«, društvu, ki v Sloveniji zastopa protigejevska stališča, so držali svojo predreferendumsko obljubo in napisali predlog zakona o ureditvi položaja istospolnih partnerskih skupnosti. Res so držali obljubo, istospolno usmerjenim bi »podelili« vse pravice, razen nekaterih. In seveda v posebnem zakonu, da bo povsem jasno, da so geji in lezbijke drugačni od vseh drugih.

Pojasnjujejo, da gre za »ponujanje roke dialoga«. Dejansko gre za prav nasprotno, za predlog dokončne uzakonitve neenakosti in ločene obravnave na podlagi spolne usmerjenosti, čeprav, in to se strinjajo vsi, naj bi to prepovedovala ustava. Gre za uzakonjanje drugorazrednosti pod krinko »urejanja položaja« in »podeljevanja« pravic in posledično dejansko za odrekanje določenih pravic.

Zakaj? Predlog omenjenega društva namreč vsebuje zgolj dopolnitve in popravke veljavnega zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti in uskladitve drugih zakonov, na katere ta zakon vpliva. Veljavni zakon, ki ga je v več točkah že razveljavilo ustavno sodišče, celo ustavno sodišče v sedanji sestavi, je sprejel državni zbor leta 2005, ko je bila na oblasti Janševa vlada. Namen zakona je bil namreč prav to: jasna ločitev istospolnih partnerskih zvez od »tradicionalne« partnerske zveze. Jasna ločitev gejev in lezbijk na eni strani in vseh drugih na drugi. V ločenem zakonu, da bo jasno, da so geji in lezbijke drugačni od vseh drugih, ustavni prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti navkljub.

To sicer dokaj odkrito priznavajo tudi pisci zakona, ki pojasnjujejo, da zakon istospolnim parom »podeljuje« vse pravice, razen »posvojitve, umetne oploditve, nadomestnega materinstva ter vloge in pomena mame in očeta za otrokov razvoj in vzgojo«.

V protigejevskem društvu »Koalicija Za otroke gre« bi gejem in lezbijkam zdaj »podelili« vse pravice. Vse, razen enakopravnosti.

V Združeni levici, predlagateljici izenačitve pravic istospolnih parov s pravicami heteroseksualni parov, ki je bila razveljavljena na referendumu, so se zato odzvali, da »kar je dolgoletni funkcionar SLS in predsednik SDS-vega Odbora 2014, gospod Primc, predstavil danes, ni nič drugega kot ZUJF na področju človekovih pravic – nomotehnično slabo napisan zakon, s katerim se nadaljuje diskriminatorna obravnava istospolnih partnerskih skupnosti. Takšne zakonske rešitve pa v Združeni levici nikakor ne moremo podpreti«.

Jasen ne strank, ki so izglasovale izenačitev pravic, ki je bila potem razveljavljena na referendumu, je namreč pomemben. V primeru poenotenja zadostnega števila strank oziroma poslancev o tem »kompromisnem« predlogu omenjenega društva bi se področje uredilo v nasprotju z voljo istospolnih parov in brez njih. Kakopak »v dobro« istospolnih, da bodo dobili vsaj nekaj. Da bi se to zgodilo, pač ni tako neverjetno. Poleg zakonov, ki bi področje uredili celovito in odpravili diskriminacijo, je bilo v preteklosti v zakonodajni postopek vloženih že tudi več zakonov, ki bi to vprašanje urejali tako kot aktualni predlog. Ne nazadnje, po referendumski zavrnitvi izenačitve pravic je dotedanji podpornik izenačitve pravic, nepovezani poslanec Jani Möderndorfer, v zakonodajni postopek vložil precej podoben »kompromisni« predlog in s tem očitno privolil v zahteve svojih nasprotnikov iz predreferendumske kampanje.

Zakaj tak »kompromis« ni primeren, je nedavno pojasnil filozof dr. Tadej Troha. Zato ker bi ohranjal ali še bolj jasno v zakonodajo zapisal diskriminacijo gejev in lezbijk. Ker bi protigejevsko društvo »Koalicija Za otroke gre« istospolno usmerjenim »dalo« vse, samo enakopravnosti ne. Seveda. Zato ne preseneča odziv aktivistke za pravice istospolnih, pravnice dr. Barbare Rajgelj, ki je zakonski predlog pokomentirala z besedami: »Predlog društva ‘Koalicije Za otroke gre’ je irelevanten, saj je bil pred časom v zakonodajni postopek vložen predlog, ki materijo ureja na veliko bolj sistematičen in pravno varen način. Poleg tega je gesta društva nedostojna, saj želi urejati pravice ljudi, ki ga prosijo zgolj, da jih pusti pri miru. Po torkovi objavi sodbe vrhovnega sodišča, po kateri je rimskokatoliška cerkev odškodninsko odgovorna za spolne in druge zlorabe svojih duhovnikov, bi bilo pričakovati, da bodo cerkev in njene civilnodružbene organizacije energijo raje vložile v pripravo predloga zakona o povračilu škode žrtvam cerkvenega nasilja, saj imajo na tem področju veliko več znanja in izkušenj.«