Afganistan: vojna brez »izhodne strategije«

ZDA so načrtovale odhod iz Afganistana do leta 2017. Toda sedaj vse kaže, da bodo ameriški vojaki v teh državi ostali še leta, kot ocenjujeta Greg Jaffe in Missy Ryan v Washington Postu pa celo celo desetletja. Ameriški vojaški poveljniki, ki so še pred nekaj meseci načrtovali odhod iz Afganistana sedaj že šepetaje omenjajo potrebo po »ameriški zavezi«, da bodo na tisoče pripadnikov vojske v Afganistanu obdržali še v prihodnjih desetletjih.

Spremembo v pristopu je omogočila odločitev ameriškega predsednika lani jeseni, ko je odpovedal umik enot iz Afganistana zaradi nestabilnosti afganistanske vlade in nenehnih napadov talibanskih upornikov ter skupin povezanih z Al Kaido, ki so v tem času tudi še naprej gradile svoja oporišča in kapacitete za usposabljanje svojih borcev. Ameriški predsednik Barack Obama je zato napovedal, da bo v letu 2016 v Afganistanu obdržal 9800 ameriških vojakov ter da jih bo 5500 od tega nameščeno v manjših oporiščih. Ta odločitev je v skladu z mnenjem številnih republikanskih in demokratskih zunanjepolitičnih svetovalcev, ki so predlagali dolgotrajno ameriško navzočnost v Afganistanu. »To ni regija, ki bi jo želeli zapustiti. Zato je edino vprašanje, kaj moramo narediti, da bi zaščitili svoje interese?« opozarja Michèle Flournoy, nekdanji svetovalec pentagona in v primeru zmage Hillary Clinton na volitvah eden od kandidatov v ožjem izboru za novega obrambnega ministra ZDA.

Na spremembo ameriških odločitev je vplivalo tudi presenečenje višjih ameriških poveljnikov, ki so bili presenečeni zaradi vztrajnosti Al Kaide in sposobnosti upornikov da najdejo skrivališča na afganistanskem podeželju ter da so ob tem večkrat zaporedoma uspeli osvojiti velike dele ozemlja. Novembra lani so morali Američani v jugovzhodne dele Afganistana poslati elitne »rangerje«, ki so se teden dni v »hudem boju« spopadali okoli vadbenega centra Al Kaide, ki je bil po oceni brigadnega generala Wilson Shoffnerja »absolutno velik«. General pa je še bolj črnogled glede prihodnosti. »Ne glede na to, kaj se bo v Afganistanu zgodilo v nekaj naslednjih letih bodo tam še naprej obstajali veliki predeli brez nadzora vlade, kar bodo lahko izkoristile nasilne ekstremistične organizacije. Vadbeni center v jugovzhodnem Kandaharju je dober primer tega, kaj se lahko zgodi.« Predstavniki ZDA sicer še zmeraj trdijo, da je afganistanski predsednik Ashraf Ghani, še zmeraj zanesljiv partner ZDA, vendar je prav tako očitno, da njegova oblast ne seže prav daleč izven Kabula.

Spremenjena časovnica odhoda iz Afganistana pa pomeni veliko spremembo tudi glede politike ameriškega predsednika Obame, ki je v svoji kampanji za izvolitev obljubljal, da bo vojake pripeljal domov, ter trdil, da ne podpira »neskončne vojne«. Prav zato se je dolga leta v ameriški politiki tako pogosto govorilo in pisalo o »izhodni strategiji«. Vse kaže, da bo ta besedna zveza v prihodnje še lep čas pozabljena. ZDA se pripravljajo na izgradnjo afganistanske vojske in policije, ki bi lahko »trajala generacijo« ter ob na tisočih »svetovalcih« na terenu še več milijard dolarjev letno v dolgem obdobju pred nami.

»Naučili smo se, da ne morete zares oditi. Lokalne sile potrebujejo zračno podporo, obveščevalne podatke in pomoč pri logistiki. Za to ne bodo pripravljeni niti v treh in ne v petih letih. Zato morate biti tukaj še dolgo časa,« je za Washington Post dejal eden od uslužbencev Pentagona. Tipičen primer je zdravniška oskrba. Afganistanske sile so še leta 2013 v povprečju potrebovale 24 ur za zdravniško oskrbo vojakov na bojišču. Danes so to sposobne izvesti v nekaj urah, pa tudi to je še zmeraj prepočasi. Podobno je z letalstvom. Večina ameriških pilotov ima 15-letne izkušnje, afganistanski piloti pa se šele sedaj učijo osnov pilotiranja.

Veliko vprašanje pa je, ali bo vse to na koncu res prineslo uspeh. Številne države, med njimi tudi Slovenija, so že umaknile svoje vojake iz Afganistana. Da preproste »zmage« v dejansko gverilski vojni ni mogoče pričakovati, saj ima ključe vojne v rokah tisti, ki se upira, pa je že pred leti napovedal britanski brigadir Mark Carleton-Smith, ki je zatrdil, da v Afganistanu ni mogoče pričakovati »odločilne vojaške zmage«, in ocenil da »te vojne ne bomo nikoli dobili«, ter da je mogoče zgolj zmanjšati moč upornikov do te mere, da bi lahko njihov upor nadzorovale rede enote afganistanske vojske. V tem boju je velike izgube utrpela tudi Velika Britanija, ki je imela na nevarnem jugu Afganistana nameščenih okoli 8000 vojakov. Od začetka operacij je v Afganistanu umrlo 454 njenih vojakov, zelo pogosto zaradi napadov z obcestnimi bombami na slabo oklepljena vozila Snatch, zaradi česar so člani družin padlih na predsednika vlade naslovili tudi posebno peticijo.

Prav zato je že Carleton-Smith predlagal tudi pogovore s talibanskimi uporniki o političnem sporazumu, ki bi bil »neke vrste napredek«. Vendar je britanski poveljnik istočasno dodal, da so talibani kljub temu »precej odporni« in zagotovo tudi »precej nevarni« ter »relativno neobčutljivi na izgube«, s tem pa imajo tudi možnost, da vplivajo na razvoj dogodkov. Vojna brez »izhodne strategije« se bo zato nadaljevala.