Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Dva leva

Čas po koncu žice

(S kom na naslednje volitve?)

»Gotovo je fascinantno, da je SMC dobil volitve in dosegel najboljši rezultat brez kakršnegakoli programa. Človek je obračal prazne besede sem in tja, vsi smo proti korupciji, potrebno je več moralnih standardov, nov veter itn. (...) Iz vse te morale se je nazadnje izcimila bodeča žica.«
— Filozof Mladen Dolar (Delo, Pogledi, 27. 1. 2016)

Pravzaprav smo potrebovali kar veliko časa, da smo dojeli, da napredek ni nujno enosmeren, da vselej znova lahko zapademo v regres, dekompenzacijo, v stanje, za katero smo bili prepričani, da smo ga za vedno presegli. Dogajanja v zadnjem času reaktualizirajo tesnobno slutnjo, da je možen ponovni vzpon fašizma. In celo vojne v Evropi ni mogoče v celoti izključiti. Srhljivo spoznanje za tiste, ki smo verjeli v združeno Evropo, ki ob vseh hibah, nedoslednostih, dvojnih kriterijih vendarle vzpostavlja temelje pravne varnosti, zdravstvene in socialne zaščite in demokratičnih standardov. Vsaj za tiste, ki so vključeni v evropski imperij svobode in demokracije. Manj za tiste, ki trkajo na vse bolj zaprta hišna vrata. No, ne bomo ravno dočakali fašizma v estetiki tretjega rajha, ampak so možni (in ponekod že delujoči) modeli postmodernega totalitarizma, ki znotraj formalnega okvira demokratičnega ustroja vršijo avtoritarno, protidemokratično in protiliberalno prakso. Pač, nekakšen fašizem v civilni obleki.

Še srhljivejše je spoznanje, da ne le, da je možna diskontinuiteta, ampak da razlog patološkega družbenega razvoja korenini v normalnem. Pač žica, tudi bodeča, ima vselej dva konca. Nekaj je šlo narobe na samem začetku. Začetku? Recimo, da je skrajna točka relativne normalnosti obdobje vladavine LDS v devetdesetih, do odhoda Drnovška na predsedniško funkcijo. Nič idealnega ni bilo v Drnovškovi eri, še manj v njegovi podobi. A LDS je vsem ekscesom in nedoslednostim navkljub uspevalo zagotavljati minimalne standarde delujoče pravne, demokratične in socialne države. In odvračati možnost prav takega razvoja, kot ga je skušal, k sreči neuspešno, trasirati JJ v svoji legislaturi (2004–2008). Po Drnovškovem odhodu so se v formulo katastrofe kombinirala notranja trenja in slabe kadrovske odločitve. Rop, ki je sicer tehnično znal voditi vlado, je bil hkrati popolnoma brez političnega talenta. Stranka je v tem času (a ne samo zaradi Ropa) izgubljala stik s svojimi volivci. Denimo, agresivno je trasirala pot v Nato, njeni potencialni volivci pa so hkrati pomenili največjo in najbolj kompaktno skupino tistega dela volilnega telesa, ki je bil proti vstopu. Ko so ob dobrih ekonomskih rezultatih Ropove vlade in kljub še vedno solidnemu volilnem izidu 2004 (skoraj 23 % volilnih glasov) vendarle izgubili prvo mesto in mandatarstvo, se je izkazalo, da LDS pač ni stranka, ki bi znala delovati in misliti opozicijsko. Zato so se začeli boji za Drnovškovo dediščino, po ponesrečeni epizodni predsedniški vlogi Jelka Kacina, ki so se iztekli v dve frakciji in na koncu v dve stranki. Kar ni bilo usodno; usodno pa je bilo, da sta bili na čelu ene in druge postavljeni osebnosti, popolnoma neprimerni za prevzem odgovorne vloge. Novo LDS je prevzela Katarina Kresal, za katero pred tem nihče ni slišal, saj nikoli pred tem ni oblikovala nobenega stališča do javnih vprašanj in dilem. Bila je prva v vrsti t. i. novih obrazov, za katerimi hlepi volilno telo. In prvi dokaz, da neizkušenost v politiki ni prednost. Čeprav je bila hitro učljiva, je bilo jasno, da je brez idej, brez vsebine, brez konceptov. Zato je odšla iz stranke in iz politike, tako kot je vstopila vanjo. Za seboj pa pustila že prej zadolženi stranki dodatne račune za cvetlične aranžmaje.

Po drugi strani pa je frakcijo stranko Zares prevzel stari obraz; politični težkokategornik, z veliko kilometrino in še več izkušnjami v politiki. Gregor Golobič. A Golobič, ki je vedno deloval iz ozadja, se v transparentni vlogi ni znašel. Če je bil dolga leta Drnovškova dolga senca, je bil preskok v transparentno politiko glede na njegov karakter ponesrečen. Žižek ga je nekoč (kajpak ljubkovalno) napovedal kot bodočega slovenskega Stalina, a (če si sposodimo Hribarjevo prispodobo za Jambreka na desnici) je dejansko bolj mefistovska pojava. Pač nekdo, ki iz ozadja plete, nagovarja, trguje, manipulira. Njegovi prijatelji so znali poreči, da mobilni telefon uporablja kot strelno orožje. In ko se je zapletel v banalno premoženjsko afero, ki so jo mediji potencirali, ni potegnil logičnih konsekvenc, da bi zaščitil stranko, ampak je odločitev o njegovi usodi neodgovorno prepustil stranki in jo tako potegnil za seboj v tolmun. S čimer je pokazal, da mu kljub izpričanim centimetrom precej manjka, da bi bil velik politik in človek.

Nadaljevanje je znano. Obe frakciji nekoč mogočnega liberalnodemokratskega imperija sta počasi presahnili, a tradicionalno volilno telo je ostalo in iskalo novega naslovnika za svoj izbor. Kot kažejo natančni podatki vzporednih volitev, je najprej (2008) liberalno volilno telo večinsko deponiralo svoj glas v SD in Pahorju zagotovilo zmago, nato so se glasovi leta 2011 selili v istem obsegu k Jankoviću, od njega pa skoraj v celoti k Cerarju. Prej PS in sedaj SMC sta stranki brez konceptov, brez resnih programov. A linija kontinuitete volilnih glasov je jasna in onkraj dvoma. In formula uspeha vselej enostavna. Glasovi so bili deponirani, da se ustavi Janša.

A kaj zdaj? SMC je iztrošena zgodba. Ne napovedujem, da bo propadla, a tiste liberalnodemokratske večine, ki je zagotovila zmago, več ne more nagovoriti. Kaj je alternativa? Na strahu pred Janšo se ne da narediti še ene instantne stranke, ki bo tik pred volitvami vzniknila in pometla z nevarnostjo fašizacije družbe.

O.K., nekateri bodo porekli, da je alternativa Združena levica. Nikakor. ZL postavlja (pretežno) prava vprašanja. In je z zdajšnjo vlogo pomembna v državnem zboru. S svojim retro besednjakom je morda celo simpatična, a ne more in ne zna prevzeti odgovornosti. In ne premore temeljne konceptualne doslednosti in razmisleka. Ne nazadnje se je to videlo prav ta teden, ko je iskala manjkajoče glasove za interpelacijo. Kjerkoli in od kogarkoli. Sicer pa, ne da bi želeli koga žaliti, si izračunajte sami: ZL minus Luka Mesec je koliko?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.