Kritika / Aleks Štakul: Skozi čas

+ + +

Skoraj za pol stoletja spominov na nacionalno televizijo skozi izkušnje snemalca, dopisnika, urednika, voditelja, komentatorja in generalnega direktorja.

Prav kronike, ki jih pišejo novinarji o svojem mediju, prinašajo vpogled v nevidno tehnologijo novinarske profesije. Pisanje denimo Viktorja Blažiča (Delo), Bogdana Novaka (Pavliha) in Saše Veronika (nacionalka) se posveča notranjim spopadom in cenzuri, Štakulovo delo pa je večinoma afirmativno, kdaj prav sindikalistično tovariško, čeravno se v njem prikažejo tudi pikri zapisi o posameznih televizijskih veljakih in političnih posegih. V tem segmentu je to čtivo, ki ga bodo s posebnim veseljem prebirali nekdanji avtorjevi sodelavci.

Cena pogumnega projekta samozaložništva brez knjižnega urednika sta spontani slog prostega spisa, ki beleži vse po vrsti, in pretirani obseg ponatiskovanja avtorjevih komentarjev, ki pričevanje o instituciji nadomeščajo s kroniko lastnega dela. A ker je materija vzeta široko, pisec osvetli tudi zgodovino formiranja televizijskih žanrov, kot so Bobu bob, Omizje, Turistični nagelj in bodeča neža, Tednik, Očetje in sinovi etc. Zgodovinsko gledano pa so dragocene zabeležke podobe partijskega časa, ko recimo popiše proslavo v Črni gori sredi sedemdesetih let, kjer so novinarji na železniški postaji nestrpno pričakovali Tita in nekateri začeli slavnostni prenos njegovega prihoda ter dvakrat pogrešili, ko so po vladarsko slavili že dve predhodni kompoziciji; prva je dospela vlakovna izvidnica, ki je preverjala varnostne razmere na progi – v YU, deželi bratstva in enotnosti, je predsednikov štab vseskozi pričakoval atentat na ljubljenega maršala!

Ne posebej bralno napisano obširno delo (699 str.), ki pa skriva v sebi marsikaj.