Domoljubne igre

»Ime mi je Čedomir Vučković. Iz Osijeka sem, star 58 let, in nisem preživel niti prvega leta domovinske vojne. Ni me ubil naboj, čeprav so me tudi ustrelili, Glavaševi prostovoljci, domoljubi, pripadniki tako imenovane Branimirjeve osiješke bojne, na dvorišču njegovega štaba, 1. septembra 1991 zvečer. Umrl sem zaradi zastrupitve. Z žveplovo kislino, ki so mi jo dali piti iz starih akumulatorjev, davno odvrženih v garažah, v katere so nas, tiste z nepravimi krvnimi zrnci, odvlekli, da bi nam tam, pod zarešetkanimi okenčki, pokazali, kako se ljubi domovina. Mladi fantje v črnih uniformah. Premladi za redno vojsko in premladi, da bi doumeli vso grozljivost in zgodovinsko težo male črke u, s katero si krasijo čelade, kape in gumbnice. Mogoče kateri od njih pozna mojega Bogdana, morda sta skupaj hodila v šolo, na ribolov ... Kako nestvarno so videti vsa ta leta normalnosti danes, ko ležim mrtev in bel na dvorišču Glavaševega štaba. Sproži se bliskavica. Nekdo fotografira moje mrtvo telo, v pomečkani beli srajci s kratkimi rokavi, v kateri sem se odpravil na večerni poznopoletni sprehod s prijatelji, misleč, da je svet še vedno normalen, da so racije in izginjanje ljudi v noč še vedno stvar zgodovine in vojnih filmov v nedeljo dopoldan na drugem programu. Jutro za tem bo fotografija krasila naslovnico tednika ST, z naslovom ‘Preprečen atentat na Glavaša’, in dolga leta nikogar ne bo zmotilo, da na fotografiji namesto prerešetanega četniškega samomorilskega komandosa leži porejen, skoraj šestdesetletni upokojenec v srajci s kratkimi rokavi. V članku in potem še dolga leta mi bo ime Đorđe Petrović. Đorđe Petrović, ki je oborožen preskočil ograjo vojašnice, da bi izvršil atentat na Branimirja Glavaša. Šele čez veliko let, ko se bo njegova vest končno pregrizla čez debele sloje potlačitev in zanikanj in bo eden izmed takratnih prostovoljcev, tisti suhljati snajperist Fehir, celotno zgodbo povedal novinarju Hedlu, bom dobil nazaj svoje ime. Čedomir Vučković iz Osijeka.«

***

»Sem Tifa Šabanović. Tista ženska v debelem pletenem brezrokavniku, ki že skoraj štiriindvajset let na sliki Rona Haviva ležim mrtva pod rdečim opečnatim zidom, poleg svojega moža Redžepa, mesarja iz Bijeljine, in čakam na brco Srđana Golubovića Maxa, prostovoljca, domoljuba, Arkanovega tigra, ki ležerno, s prižgano cigareto v levici, s svojim vojaškim škornjem zamahuje proti moji glavi, kot bi bila nogometna žoga, ki jo mora brcniti nazaj mulcem na šolsko igrišče. Bela sončna očala, ki jih nosi, privzdignjena na temenu, pričajo o tem, da je bolj kot na ulicah malih bosanskih mest, kamor je domnevno prišel branit Srbe in srbstvo, doma pod lučmi velikega mesta, da gre za urbanega dečka, ki rad sledi trendom. V letih, ki prihajajo (prihajajo seveda zanj, ne zame, moja zgodba se v tem vlažnem prvoaprilskem dnevu nepreklicno končuje), bo moj krvnik, kot DJ Max, sicer naredil spodobno kariero v beograjskih nočnih klubih, v katerih bo kot del kolektiva XperimenT pod sloganom peace & love, vrtel tehno in trance glasbo, a v resnici ga bo proslavila prav tale najina skupna fotografija, na kateri bova kot del Havivove razstave z naslovom Kri in med: balkanski vojni dnevnik prepotovala ves svet. V Srbiji naju mnogi ne bodo želeli videti skupaj na tej fotografiji, tudi s protesti bodo preprečevali postavitev razstave. Svojo brco ter tudi mojo in smrt vseh teh nesrečnih ljudi, ki so se v noči pred prihodom tigrov v Bijeljino skrivali v kleti naše hiše, kjer smo zmotno mislili, da smo na varnem, bo Max verjetno opravičeval, pred lastno vestjo in pred Bogom, z domoljubjem, patriotizmom, z domnevno ogroženostjo Srbov v Bosni in nihče ne njemu ne komurkoli drugemu nikoli ne bo sodil zaradi sodelovanja v tem krvavem piru, s katerim se je začela vojna v Bosni. Čez dvajset let bo sicer končal pred sodnikom in v zaporu, a le kot nepomemben beograjski kriminalec zaradi posedovanja droge in orožja. Jaz pa nikoli nisem videla tistega vozička, ki sta ga dan pred mojo smrtjo kupila za dojenčka moja hči in zet. Normalno starševsko opravilo, kot da bi šlo samo še za en najbolj normalen in običajen dan.«

»V resnici sem reševal tudi sebe. Svojo človeškost, svojo dušo in svojo plemenitost, vse tisto, kar kot nepotrebno, odvečno in preživeto v zlih časih ljudje s sebe odvržejo, da bi se oblekli v domoljubje, modne maskirne ali olivno zelene barve.«

***

»Sem Aleksandra Zec. Tista mala, dvanajstletna deklica iz Zagreba, o kateri bo nekoč Oliver Frljić postavil gledališko predstavo. Bratec in sestrica, Dušan in Goga, sta že spala, jaz sem bila tudi že v pižami tistega decembrskega večera 1991, ko jih je pet vpadlo v naš dom na Trešnjevki. Štirje moški in ženska, policijski rezervisti, Merčepovi dragovoljci, da bi odpeljali očeta Mihajla, ta se jim je izmuznil in zbežal na ulico, kjer ga je nato eden izmed napadalcev ubil z natančnim, hladnokrvnim strelom. Mama je kričala, jaz sem jokala. Tata! Tata! Niso bili maskirani, videli sva njihove obraze in si s tem podpisali smrtno obsodbo. Tisti, ki je ubil očeta, se je nekaj časa še prepiral z ostalimi Ostavite malu, još je dijete (ubiti otroka, to morate priznati, ni kar tako), potem je popustil. Živa sem mu grožnja, mrtva mu bom mora. Prihajala bom v njegove sanje, suhljata deklica v pomečkani pižami, ki se nikoli ne bo razvila v žensko, z zvezanimi rokami na hrbtu in prestreljenim tilnikom, na kupu smeti, med pločevinkami in plastenkami, zraven planinskega doma na Sljemenu, nedeljski družinskoizletniški točki, ki jo bodo tudi v prihodnje obiskovali moji someščani, tako kot smo jo tudi mi, dokler smo bili običajna, srečna, petčlanska zagrebška družina. Naša drugačnost od drugih, od večine, ni od nekdaj, to je nekaj novega. Začutila sem jo šele v tem letu, ki se izteka, šele pred kratkim smo mi postali Oni. Oni drugi, zaradi katerih se pogovori stišajo, pogledi se, v zadregi, večinoma spustijo v tla ali obrnejo stran, včasih pa so tudi sovražno neposredni in očitajoči. Naši morilci za naše umore nikoli ne bodo obsojeni, pa čeprav so že čez nekaj dni na policijski postaji vse priznali in natančno opisali likvidacije. Postopkovna napaka, niso jim pravočasno, pred priznanjem, zagotovili odvetnikov. Tisti, ki je ubil očeta, bo čez štiri leta iz Tuđmanovih rok prejel odlikovanje Nikole Šubića Zrinskega za junaško dejanje v vojni. Moje mesto v šolski klopi Osnovne šole Augusta Šenoe pa bo jutri ostalo prazno. In pojutrišnjem tudi. In dan potem. In za vedno. Pa tako sem se potrudila z domačim branjem.«

***

»Sem Srđan Aleksić iz Trebinja v Bosni. Rodil sem se na dan zmage, 9. maja, leta 1966. Pred vojno sem treniral plavanje in poslušal rokenrol. Azra je moj najljubši bend. Nekaj malega sem tudi igral v amaterskih gledaliških predstavah. Ko se je začela vojna, sem oblekel uniformo, šel sem, po oni naši bosanski kud svi Turci tud i mali Mujo, čeprav nisem baš neki domoljub, veliko ljubši od naroda so mi ljudje, še posebej moji Trebinjci, ne glede na pleme. To me je na koncu stalo glavo. Umrl sem v uniformi srbske vojske, pod udarci srbskih škornjev in puškinih kopit, ki so padali po meni namesto po Alenu, znancu iz mesta, ki sem mu sem priskočil na pomoč, ko sem iz kavarne, v kateri sem sedel s prijatelji, videl, kako ga maltretirajo štirje moji »soborci«. Instinktivno sem vstal in stekel na pomoč človeku, zli časi, ki smo jih takrat živeli, pa so verjetno krivi, da sem bil edini, izjema. Vsaj moj oče Rade, ki me je užaloščen pokopal v družbi številnih someščanov, pravi tako, ko ga danes sprašujejo, kaj si misli o mojih morilcih. Zle čase, pravi, ki so nas takrat doleteli, krivim, bolj kot ljudi. Alen, ki je tale naš hercegovski krš zamenjal za švedske dolge noči in dneve, vsako leto enkrat, brez izjeme, pride na moj grob, prižge mi svečo in se javi mojemu očetu. Lepo je občutiti njegovo hvaležnost, čeprav takrat nisem stekel iz kavarne samo zato, da bi rešil Alena. V resnici sem reševal tudi sebe. Svojo človeškost, svojo dušo in svojo plemenitost, vse tisto, kar kot nepotrebno, odvečno in preživeto v zlih časih ljudje s sebe odvržejo, da bi se oblekli v domoljubje, modne maskirne ali olivno zelene barve.«