Maja Novak

Maja Novak

19. 2. 2016  |  Mladina 7  |  Ihta

Žica z rezili kot umetniška instalacija

Ali: Država kot konceptualna umetnica

Bo že res, da je minilo že dobrih deset dni, odkar so se tromostovski Prešeren in več krajevnih tabel v Sloveniji zbudili oviti v bodečo žico, ampak ker sem bolj počasne pameti, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, v čem je težava. Policija hudodelce že išče, je dejal televizor. Jaz, trapa, sem se spraševala, zakaj, natančneje, za kaj. Za katero kaznivo dejanje, kateri prekršek? Poškodovanje tuje stvari, vandalizem, kršenje javnega reda in miru, primerljivo z uriniranjem na javnem mestu? Šele ko sem povezala novico o žici na krajevnih tablah z novico o cenzuriranju državne proslave ob Prešernovem dnevu, kjer žice na odru prav tako ni smelo biti, se mi je posvetilo, v katerem (ožičenem) grmu tiči zajec.

Država je o sebi prepričana, da je umetnica, in ko preganja žico na spomenikih, varuje svoje avtorske pravice. Bori se proti plagiatu svojega umetniškega dela. O žici z rezili, ki jo je potegnila skozi življenje nepreštevnih državljanov, meni, da je umetniška instalacija, vrhunski ustvarjalni dosežek, nekakšen izdelek konceptualne umetnosti, in seveda ji ni do tega, da bi njeno delo kdo posnemal. Bo že imela prav. Navsezadnje o plagiatih marsikaj ve. Prenekateri njen funkcionar, prenekateri njen prijatelj in zaveznik iz gospodarstva si je tiste magične črke v tituli, mag., dr., dipl. to ali ono, dopisal na podlagi plagiata.

Na tem mestu moram priznati, da se na umetniške instalacije ne razumem najbolje. Praviloma ne zmorem uvideti, v čem je štos, denimo, tega, da sredi galerije postaviš straniščno školjko in jo obdaš z jabolki; to bi vendar lahko naredila tudi sama. Zgolj to slutim, da instalacije odpirajo neskončen manevrski prostor za blef. Le kaj je, na primer, presežno umetniškega, sem se vedno spraševala, na instalacijah Yoko Ono, zakaj se pri osmih križih na grbi še vedno trudi s postavljanjem nekakšnih lestev in kopanjem nekakšnih lukenj, kaj želi s tem povedati, razen tega: »Glejte me! Pomembna sem!« Sveta nebesa, mar ji ne zadostuje, da se je na veke vekov zapisala v zgodovino kot ženska, ki je razgnala Beatle?

O tem, da tudi država s svojo mesarsko instalacijo sporoča ljudem in živalim, da je pomembna, najbrž ni dvoma; težko pa doumem, kaj je hotela z njo izraziti še drugega, in kot rečeno, je tega najbrž kriv moj pomanjkljivi posluh za umetnost. Ali pa je kriva država? Na trenutke se mi namreč zdi, da sama ne ve, kaj bi z žico rada dosegla, zato jo včasih postavlja in nato odstranjuje, jo ponekod zamenjuje s panelnimi ograjami in skoznjo vrta prehode za divjad, ki jih srne ne morejo najti, ker jih je država pozabila opremiti z zemljevidi, zato pa bi jih lahko našel kak človek (saj se strinjamo, da je tudi begunec človek, mar ne?). Enako nejasen se mi zdi državin filozofski pogled na begunsko problematiko; včasih si zaradi njegove nedorečenosti prisluži kak ukor mame Evrope, včasih beguncem priškrne pravice in včasih pri priči poklekne, kadar kaka lokalna skupnost zarohni, da na svojem dvorišču noče ne odlagališča jedrskih odpadkov ne beguncev, da bi država imela kako celovito strategijo ravnanja s temi nesrečniki, pa bi težko rekli.

Pravzaprav bi kazalo tako kaznovati ministrske prejemnike dodatkov za stalno pripravljenost: če že nočejo odstopiti, naj preživijo leto dni z minimalno plačo.

Morda vsem državinim težavam pri umetniškem izražanju botruje dejstvo, da je izgubila sleherni stik z resničnostjo. Hočem reči, celo najbolj konceptualnemu med konceptualnimi umetniki včasih koristi, če v glavi poleg konceptov nosi tudi kak podatek iz vsakdanjega življenja. Država se za te podatke ne meni, natančneje, razlaga si jih docela po svoje. Na primer: če kak Pahor zine, da s tremi tisoči plače ne more preživeti, je to povsem legitimna izjava; o svojem življenju pač subjektivno meni, da poteka v pomanjkanju, in o njem je izrazil subjektivno mnenje: da je namreč slábo. S tem ni nič narobe. Če pa kak Mramor med vrsticami kdaj zatrdi, da ljudje s štirimi stotaki mesečnega dohodka živijo dovolj dobro, to priča bodisi o popolnem nepoznavanju stvarnosti bodisi o nesramnem interpretiranju in reinterpretiranju dejstev, dokler se ta lično ne priležejo v kalup njegove umetniške vizije. S tem pa je narobe marsikaj.

Če domnevamo, da žica z rezili beguncem sporoča: »Niti koraka dalje!«, ali država zares pričakuje, da bodo ljudje, ki so prepešačili stotine kilometrov, ob pogledu nanjo ponižno pokimali in rekli: »V redu, ni problema, če nas nočete, nas pač nočete; se bomo pač obrnili in ponovno prepešačili tiste stotine kilometrov do doma, ki ga sicer nimamo več, ker smo hišo prodali, da bi plačali stroške poti, ampak šli bomo vsaj v rodno deželo, tam se bomo v kakem kotu obzirno in tiho zvili v klobčič in umrli ali čakali, da nas ubijejo, ker vi tako hočete.« Resno?

Mogoče bi država laže ustvarjala za razumevanje primernejša umetniška dela, ko bi se v službo kdaj peljala s kakim sredstvom javnega prevoza, ko bi kdaj šla sama po špecerijo, namesto da v trgovino pošilja pribočnike (pa računa naj ne pozabijo vzeti!), ko bi kdaj pešačila tudi takrat, kadar se ne rekreira, in ko bi sama kdaj poskusila preživeti s 400 evri na mesec. Pravzaprav bi kazalo tako kaznovati ministrske prejemnike dodatkov za stalno pripravljenost: če že nočejo odstopiti, naj preživijo leto dni z minimalno plačo, in jamčim vam, da jim niti na misel ne bo več prišlo, da bi si prilaščali kaj, do česar nimajo pravice.

Ja, država kot konceptualna umetnica ima hude težave z realnostjo. Ko so nekoč Picassa vprašali, ali je svet res tak, kakršnega slika, je odgovoril: »To bi bilo vendar grozno!« Naša država ima sicer debelo kožo in z lahkoto prenaša grozo vseh vrst. Pa vseeno: če o sebi meni, da je ustvarjalka, naj poskusi pri ustvarjanju instalacij vsaj za začetek izhajati iz resničnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.