Mojstra odrskega flirtanja

Dvojec Sea + Air je ena tistih zasedb, za katere se zdi, da so praktično ves čas na turnejah. Ob zadnjem štetju sta imela za sabo šesto nastopov po Evropi, še enkrat toliko drugod po svetu, prejšnji četrtek pa smo ju že četrtič videli tudi pri nas. Kot posledica njunega stalnega koncertiranja se zato pojavi vtis, da bi koncert lahko odigrala z zavezanimi očmi, toda rutini se spretno izogneta s sproščeno, simpatično odrsko pojavnostjo, pa tudi (pogosto samoironičnim) humorjem. Ob eni bolj osladnih skladb se okličeta za naslednika nemških stadionskih baladerjev Scorpions in nekajdesetglavo publiko pozoveta, da ustvari razpoloženje velikega arenskega koncerta. Ali pa enega od šlagerjev zapojeta povsem na playback in ob tem kot največja pozerja šarmirata občinstvo; Elena Zafiriadou z zapeljivim zibanjem okoli svojih klaviatur in Daniel Benjamin v objemu z eno od obiskovalk.

Ona je Grkinja, on Nemec, par sta zasebno in na odru, njun novi album pa je skoraj logično imenovan Evropi, kar v grščini pomeni Evropa. Ideja zanj se jima je menda porodila med nastopanjem po stari celini, ko sta spoznala, da se veliko mlajših Evropejcev ukvarja z enakimi življenjskimi vprašanji. Večina pesmi je sicer napisanih skozi njune osebne izkušnje, toda z nekaj interpretacijskega manevriranja se z njimi lahko poistoveti dobršen del njunih privržencev. Ob tem je zanimivo, da je grške tradicionalne inštrumente na plošči odigral Benjamin, njegovo partnerko pa najbolj privlači čembalo, zaradi katerega njun indie pop pogosto dobi baročen predznak. Najbolj v oči bode podatek, da sta leta 2010 kot predskupina nastopila na štirih koncertih pokojne Whitney Houston, o njunih (glasbenih) atributih pa še več pove dejstvo, da so ju za nastop pred svojim koncertom med drugim angažirali tudi The White Stripes, Sufjan Stevens in José González.

V koncertnem kontekstu sta znana predvsem po tem, da sta slišati kot sedemčlanski bend, čeprav vse inštrumente odigrata sama. Kar pomeni, da ob tem, da odpojeta vse skladbe, približno polovico časa oba simultano igrata še vsaj na dva inštrumenta. Benjamin najpogosteje na bobne in kitaro, Elena pa ob čembalu še na (basovski) sint, kitaro in tolkala. V teoriji bi to resda hitro lahko izpadlo kot kakšen liberacejevski ekshibicionizem, toda Sea + Air si rada privoščita tudi drznejše zvočenje, pri čemer sta lahko slišati kot najbolj našpičen punkovski bend, shoegazerski hrupneži ali pa ne nazadnje lomaxovska rebetikologa. No, njuni feni ju imajo seveda še raje takrat, ko iz vseh teh različnih tradicij izluščita (samo)svoj pop format pesmi, ki jima je precej pozornosti denimo prinesel med sledilci sodobnega indie-folka.

Po drugi strani se zdi, da sta s svojo glasbo in odrskim nastopom že izkoristila dobršen del svojega potenciala, ki je pri nas ravno dovolj velik razlog za to, da napolni manjšo dvorano Kina Šiška. Kar pa ni nujno slabo, saj bi njuna nenehna, intimna komunikacija z občinstvom, ki njunim koncertom nedvomno prinaša veliko dodano vrednost, na kakšnem velikem, oddaljenem odru lahko hitro zbledela.