Bitka za črnske glasove

Leta 1944 so v Južni Karolini usmrtili 14-letnega Georgea Stinneyja. Bil je temnopolt. Umoril naj bi bil belski deklici. Prič ni bilo. Dokazov tudi ne. Prijeli so ga, ker so pač morali nekoga prijeti. Umora naj bi bil po aretaciji priznal, so rekli, a dokumenta, ki bi to potrjeval, ni bilo na spregled. Ne tedaj ne kasneje. Na sojenju krivde ni priznal. Ne da je to kaj spremenilo. V poroti so bili sami belci. In tudi na sojenju – v polni dvorani – so bili sami belci. Njegov odvetnik prič sploh ni izprašal. Porota se je odločila v desetih minutah. Od aretacije do usmrtitve je minilo le 81 dni.

Dobrih deset let kasneje, leta 1955, je bilo ravno nasprotno. Spet na ameriškem jugu, tokrat v Misisipiju: belska moška sta linčala 14-letnega Emmetta Tilla. Iz Chicaga je prišel na počitnice k sorodnikom v Misisipi in naredil hudo napako: belski prodajalki v trgovini je zažvižgal in to plačal z življenjem. Pred pričami. Reporterji z vseh koncev Amerike so prihrumeli na sojenje belcema, a bili zgroženi nad tem, kar so videli. Ko je sodnik, belec, se razume, vstopil v sodno dvorano, je črnce, ki so sedeli na eni strani, pozdravil: »Zdravo, črnuhi!« V poroti so bili sami belci, zagovornik obeh morilcev pa jih je pozval: »Mislim, da ste vsi Anglosasi, od prvega do zadnjega, tako pogumni, da boste osvobodili ta človeka.« A to je bil le retorični nebodigatreba. Da porotniki poguma ne bodo skrivali, je bilo jasno kot beli dan. Uro kasneje sta bila morilca prosta.

Tako je bilo nekoč v Ameriki. Potem sta prišla zakonca Clinton in črnce osvobodila. Vsaj tako gre mit, ki pa je kakopak le mit. Toda to slišimo vsakič, ko pridejo volitve, na katerih kandidirata bodisi Bill bodisi Hillary. Ne pozabite, kaj sva naredila za vas! Ne pozabite, da je Bill leta 1992 – med predsedniško predvolilno kampanjo, ki ga je izstrelila v Belo hišo – saksofon nažigal v šovu temnopoltega Arsenia Halla (ja, da bi bil bolj »črn«, si je nataknil celo sončna očala)! Ne pozabite, da je Toni Morrison, temnopolta nobelovka, Billa razglasila za »prvega črnskega predsednika«! In ta »ne pozabite« vedno zveni tako, kot da ga izreka Martin Luther King. Zdaj, ko se predvolilni cirkus seli v Južno Karolino, kjer bodo prihodnji teden strankarske volitve, se Hillary Clinton spet šemi v Martina Luthra Kinga – New Hampshire je izgubila, Južno Karolino mora dobiti. Skoraj 30 odstotkov prebivalcev Južne Karoline pa je temnopoltih. In ker so črnci pretežno volilna baza demokratske stranke, je pričakovati, da se jih bo večina v Južni Karolini in drugod – recimo 1. marca, na »supertorek«, v Alabami in Georgii – udeležila primarnih volitev demokratske stranke, to pomeni, da bo v številnih zveznih državah odločilen prav glas tega »črnskega bloka«.

Začela se je bitka za črnske glasove. Hillary, ki jih zdajle tako zelo potrebuje, da bi impersonirala Črne panterje (ne pa le Martina Luthra Kinga), če jih med polčasoma Super Bowla ne bi impersonirala že Beyoncé, skuša na vsak način pokazati, da je Black Power. Da je črncem bližje kot Bernie Sanders. Da je zanje naredila več kot Sanders. Da ji črnci in njihovi volilni glasovi pripadajo. Da ji črnci svoj glas tako rekoč dolgujejo: po vsem, kar sem naredila za vas! Njeni surogati – mediji, ki dihajo zanjo, recimo Time in Washington Post – so celo pomahali s fotografijo, posneto na začetku šestdesetih let na Univerzi v Chicagu: med aktivističnim shodom borcev za državljanske pravice črncev. Na fotografiji naj bi bil tudi Bernie Sanders. Vsaj tako je rekel. Hillaryjini vojščaki pa so rekli: ne, to ni Sanders, temveč nekdo drug, ki mu je zelo podoben. In pri tem so potem vztrajali. Logično: Sandersa so skušali prikazati kot goljufa, bleferja in parazita, ki se kiti s tujim perjem in ki se sili tja, kjer ga dejansko sploh ni bilo. Pa se je oglasil fotograf, ki je fotografijo posnel: ja, to je Sanders!

Koga bi torej volil King? Logično: Sandersa, ki govori natanko to, kar je pred dobrimi 50 leti govoril King.

Na tej točki – ko torej pridemo do boja za državljanske pravice, ki je črnce res osvobodil (nova zakonodaja, sprejeta sredi šestdesetih let, je rasno diskriminacijo pri volitvah odpravila) –, se moramo vprašati: komu bi dal glas Martin Luther King? Hillary Clinton ali Bernieju Sandersu? Jeff Cohen, ustanovitelj medijske »straže« FAIR, pravi, da bi King volil Sandersa, to pa zato, »ker je bil podobno kot danes Bernie Sanders oster kritik kapitalistične ekonomske strukture«. Borci za državljanske pravice in socialisti se niso le stoletje borili na isti strani, za skupno stvar, temveč je King Coretti Scott, svoji bodoči soprogi, že leta 1952 pisal: »Predstavljam si, da že veš, da sem v svoji ekonomski teoriji bolj socialist kot kapitalist. Sodobnemu kapitalizmu je rok uporabnosti potekel.«

Bolj ko se je razplamteval boj za državljanske pravice, bolj je King ugotavljal, da ekonomski problemi črncev niso rešljivi v kapitalizmu, da je kapitalizem največji stvarnik revščine in ekonomske neenakosti, da so geti in slumi, v katerih živijo črnci, produkt kapitalizma in zgrešene prerazdelitve družbenega bogastva, da so grozote kapitalizma tako resnične kot grozote rasizma, da sta rasizem in ekonomsko izkoriščanje tako zelo povezana, da se prvega ne moreš znebiti, če se ne znebiš tudi drugega, če torej ne spremeniš celotne strukture ameriškega življenja. »S kapitalizmom je nekaj narobe. Gotovo obstaja boljša porazdelitev družbenega bogastva in morda bi se morala Amerika premakniti v smeri demokratičnega socializma.«

Martin Luther King agitira za Sandersa. Sploh pa: kaj poslušamo zadnja leta? Tole: da se družbeno bogastvo seli le še navzgor, k elitam, da je ekonomska neenakost večja kot kadarkoli in da ima 62 najbogatejših zemljanov toliko premoženja kot polovica človeštva. Koga bi torej volil King? Logično: Sandersa, ki govori natanko to, kar je pred dobrimi 50 leti govoril King.

Ječar črncev

Martin Luther King ni edini, ki dela za Sandersa. Hillary – in njenim – je vzelo sapo, ko je Sanders takoj po bitki za New Hampshire v Harlemu zajtrkoval s kontroverznim pastorjem Alom Sharptonom, mnenjskim voditeljem črnske skupnosti, tudi Harlema, kjer sta Clintona leta 2001 parkirala svojo Fundacijo (Clinton Foundation), da bi bila bližje »svojim«. Bill ob vselitvi Harlema ni mogel prehvaliti: to je to! Perfektna soseska! Toda leta 2011 sta Fundacijo, pragmatična kot vedno, preselila drugam – v finančni okoliš Manhattna. Očitno se jima je zazdelo, da bosta prihodnja leta bolj potrebovala finančnike kot črnce. Ko so Hillary na TV-mreži CNN nedavno vprašali, kako to, da je za govor na konvenciji banke Goldman Sachs dobila 600 tisoč dolarjev, je odvrnila: »Toliko so mi ponudili.« Ni pa povedala, o čem je govorila, toda malo verjetno je, da je govorila o vse hujši ekonomski neenakosti in sistemu, ki družbeno bogastvo seli le še navzgor. Za tak govor bi ji Goldman Sachs ponudil bistveno manj.

Sandersa dejavno podpirajo številni vplivni črnci, recimo Ben Jealous, bivši predsednik mogočnega Nacionalnega združenja za napredek temnopoltih (NAACP), ki je poudaril, da se Sanders bori proti isti osi zla (rasizem-militarizem-pohlep) kot nekoč King, karizmatični filozof Cornel West (»ameriški Slavoj Žižek, le da ima boljšo pričesko in večji smisel za modo«, kot ga je označil portal Salon), ki v Sandersovi kampanji vidi »politični izraz duhovnega in moralnega prebujenja«, sloviti reper Killer Mike, ki pravi, da je Sanders politik, ki se je zadnjih 50 let stalno in konsistentno držal Kingove vizije, senatorka Nina Turner in Ta-Nehisi Coates, novi zvezdnik črnske skupnosti, avtor bestsellerja Med svetom in mano (Between the World and Me), v katerem na primeru prijatelja, ki so ga »pomotoma« ubili belski policisti, slika razsežnosti sistemskega, institucionalnega rasizma, ki žre Ameriko, in pledira za reparacije, do katerih bi morali biti upravičeni vsi črnci, žrtve rasne diskriminacije. Sanders je sicer v nekem intervjuju rekel, da reparacij ne podpira (ker v kongresu to ne bi šlo nikoli skozi, ker bi ta tema Ameriko preveč polarizirala ipd.), Coates – vidno razočaran (»Od Sandersa sem vendarle pričakoval več kot od Clintonove«) – pa je potem v intervjuju za Democracy Now! poudaril, da ga bo kljub temu volil. Četudi je proti reparacijam, je za črnce še vedno sprejemljivejši od Hillary.

Vprašanje je, ali bo to dovolj. Mit o tem, da Hillaryjino srce gori za črnce (in da je Hillary tako rekoč naravna naslednica Baracka Obame), je tako močan kot mit o tem, da je Bill Clinton, ko je bil predsednik, izboljšal življenje črncev, da je torej dihal, delal in živel zanje. Ravno nasprotno, pravi Michelle Alexander, avtorica sijajne knjige Novi Jim Crow (The New Jim Crow): Clintonovo predsedovanje je bilo za črnce pogubno. »Povsem je kapituliral pred desničarskim napadom na gibanje za državljanske pravice in se držal Reaganove agende o rasi, kriminalu, socialni državi in davkih, tako da je nazadnje črnski skupnosti naredil več škode od Reagana,« je zapisala v članku Zakaj si Hillary Clinton ne zasluži črnskih glasov, objavljenem v reviji The Nation.

Črnci so le mislili, da imajo v Beli hiši svojega fanta. Clinton je uvedel brutalno kazensko zakonodajo, ki je polnila jetnišnice, še posebej množično in povsem disproporcionalno pa so za rešetkami pristajali črnci – Clintonova kazenska zakonodaja, ki si je izmislila nove zločine in se je osredotočala predvsem na uživalce in razpečevalce drog (kokaina, kreka ipd.), je bila mašina za zapiranje črncev, mašina za čiščenje Amerike, mašina, ki je črnce iz getov in slumov preselila v jetnišnice, iz podhranjenih šol v high-tech ječe. V številnih zveznih državah je bilo 80 do 90 odstotkov sodb v zvezi z drogami izrečenih črncem. »Generacije so se izgubile v zaporniškem sistemu, številne družine so razpadle in postale brezdomne.«

Namesto da bi Clinton gradil socialno državo, ki bi črncem – že itak socialno ranljivim, marginaliziranim in diskriminiranim – omogočila vključitev, je gradil nove in nove jetnišnice, ki so jih izključile. Ko so se vrnili na svobodo, pa se niso mogli več integrirati – Clinton je zgradil sistem, v katerega se je bilo še svobodnim in »čistim« vse težje integrirati, sistem, v katerem so bile zaposlitev, nastanitev, izobrazba in sociala za »drugorazredne« državljane vse nedostopnejše.

Brezposelnost in revščino je zmanjšal, toda le zato, ker je milijone brezposelnih in revnih poslal v ječo. Mladi niso iskali dela, ker so bili zaprti. Pod nobenim ameriškim predsednikom ni bilo zaprtih toliko Američanov – in toliko črncev. Toda statistike o brezposelnosti in revščini so izgledale fantastično. Zakaj? Ker te statistike ne zajemajo jetnikov. »Ko je zapuščal Belo hišo, je imela Amerika najvišjo stopnjo zapiranja na svetu ... In če v statistike vštejete tudi tiste, ki so bili za rešetkami, je bilo brezposelnih kar 42 odstotkov mladih črncev brez višješolske izobrazbe, toda o tej številki ni nihče poročal.«

Namesto da bi Clinton gradil socialno državo, ki bi črncem – že itak socialno ranljivim, marginaliziranim in diskriminiranim – omogočila vključitev, je gradil nove in nove jetnišnice, ki so jih izključile.

Navijačica čistke

Clinton je vojno proti kriminalu in vojno proti drogam pripeljal dlje, kot so republikanci mislili, da je mogoče, ali bolje rečeno: republikansko maksimo, da je treba črnce disciplinirati, ne pa jih božati s socialno državo, je izrodil. In to je očitno storil tako demagoško, da so bili še celo sami črnci prepričani, da so jih internirali sužnjelastniški republikanci.

Hillary, ki zdaj, med predvolilno kampanjo, pozira s svojci črncev (moških in žensk), ki so jih ubili belski policisti, je moževo »čistko« ves čas ljubeče podpirala in celo himnično slavila. »To niso več otroške tolpe. To so pogosto tolpe otrok, ki jim pravijo ‘superpredatorji’. Brez vesti, brez empatije. Lahko sicer govorimo o tem, zakaj so postali takšni, toda najprej jih moramo ukloniti.« Ne, v silni »ljubezni« do črncev ni nikoli veliko tvegala, pa vendar zdaj nastopa kot njihova prijateljica, zaščitnica in zaupnica, kot ženska, ki bi za črnce naredila vse. Čisto vse.

Če je za črnce voljna storiti vse, zakaj je potem skušala leta 2008 preprečiti, da bi ameriški predsednik postal Barack Obama, prvi črnec? Ali kot ji je v enem izmed predvolilnih soočenj rekel Bernie Sanders: »Eden izmed naju je kandidiral proti Obami. In jaz nisem bil ta kandidat.«

Na začetku leta 1992, tik pred primarnimi volitvami v New Hampshiru, je Bill Clinton, tedaj guverner Arkansasa, na hitro odletel v Arkansas, da bi »nadzoroval« eksekucijo temnopoltega Rickyja Raya Rectorja, ki je bil, kot so vsi dobro vedeli, mentalno povsem hendikepiran, in to tako zelo, da je rekel, naj mu sladico, ki jo je dobil pri zadnji večerji, prihranijo za kasneje. Clinton je po eksekuciji dahnil: »Nihče ne more reči, da sem mehak do kriminala.«