Kritika / Ave, Cezar!

za

Teologija filma.

Josh Brolin, George Clooney, Ralph Fiennes, Scarlett Johansson, Channing Tatum, Tilda Swinton, Jonah Hill, Frances McDormand. V filmu Ave, Cezar! je toliko zvezd, kot da je Ben-Hur. In v nekem smislu je res – satirična reimaginacija snemanja Ben-Hura, tu naslovljenega Ave, Cezar!.

Ne da to kaj spremeni: film, ki ga snemajo, je teološki spektakel, film, ki ga gledamo (Barton Fink sreča Velikega Lebowskega), pa je spektakel teologije. “Odpusti mi, Oče, kajti grešil sem,” so prve besede, ki jih slišimo, izreče pa jih Eddie Mannix (Josh Brolin), upravitelj studia Capitol, ki leta 1951 potrebuje veliko spovedi in veliko vere, da bi zmenedžiral in preživel vse strese, iluzije, norosti in ekscese holivudskega sistema. Šefi težijo, televizija grozi, tabloidi iščejo umazanijo, zvezdnica studia (Scarlett Johansson), utelešenje ameriške čistosti, zanosi, a ni poročena (naj pa svojega otroka posvoji!), iz mjuzikla, ki ga snemajo, štrlijo homoerotični podtoni, zabitega zvezdnika B-vesternov (Alden Ehrenreich) postavijo v dramatično vlogo elegantnega salonskega tigra, pa četudi ne zna nositi suknjiča, kaj šele govoriti, kar režiserja (Ralph Fiennes) spravlja ob živce, idiotskega zvezdnika Bairda Whitlocka (George Clooney), ki naj bi v filmu-v-filmu igral rimskega generala, Jezusovega eksekutorja, pa v imenu prihodnosti ugrabi krožek fanatičnih komunistov, ki ga en passant prepričajo, da holivudski filmi niso umetnine, temveč le afirmacije kapitalističnega statusa quo, s čimer ga tako indoktrinirajo, da besede “vera” v finalnem monologu ne more izreči. Služba pri Lockheed Martinu bi bila manj stresna. In Mannix mora ves ta blasfemični cirkus tako tiransko sfrizirati in “fiksirati”, da tisto, kar se potem vidi na platnu, izgleda brezhibno, prestižno, magično in katarzično. Da bi filmi izgledali kot razodetja in čudeži, mora Mannix vse – od prvega zvezdnika do zadnjega statista – podrediti Ideji. Njegova vera v to, kar počne, mora biti tako močna kot vera komunistov v revolucijo. Ali bolje rečeno: njegova vera v komunizem mora biti tako fanatična kot vera komunistov v antikapitalizem. V Bartonu Finku je bil kralj studia Capitol scenarist – tu je kralj studia Capitol fixer.