Kritika / Bogovi Egipta

zadržan

Tisočletni rajh.

Spletne cinefile je napovednik za Bogove Egipta povsem šokiral in zmedel: kaj pa je to?! Iz napovednika namreč ni bilo jasno, za kaj gre v tem bombastičnem fantazijskem spektaklu. Naj jim pomagam: Bogovi Egipta sporočajo, da imajo ljudje na voljo le še dve politični možnosti, le še dve obliki vladavine – diktaturo in diktaturo.

Ko se film začne, je za Egiptom tisoč let miru – Egiptu je vladal despot, ki pa je bil tako dober in tako transparenten, da demokracije sploh niso potrebovali. Set (Gerard Butler), zlobni Bog, kralj teme, prav tako deluje povsem transparentno: puč izvede na odprti sceni – pred stotisočglavo množico. In tudi dobrega despota ubije pred stotisočglavo množico. Konec demokracije, konec svobode. Stotisočglavo množico takoj vpreže in zasužnji – in že vlečejo orjaške skale in gradijo piramide. Set sproža vojne in klavnice, prebuja strupenjače, juriša v leteči kočiji, ruši vse pred sabo, mutira v orjaškega kovinskega ptiča, ob tem pa ponavlja: “Nič me ne more potešiti!” Nikoli mu ni dovolj. Set je neoliberalec v mističnem božjem kostumu. Ljudje, ki hočejo demokracjo, zato komaj čakajo, da oblast prevzame Horus (Nikolaj Coster-Waldau), dobri Bog, ki s svojo dobroto jamči, da demokracije vsaj tisoč let spet ne bodo več potrebovali.