Intervju / Atul Gawande: Minljivost

+ + + + +

Knjiga o umiranju.

Ameriški kirurg indijskega rodu prek osebne zgodbe svojega očeta, nekaterih pacientov in zdravniškega uvida odpira temo zdravljenja neozdravljivih. Človek dočaka trenutek, ko mu tudi medicina ne pomaga več. Vitalnega starca je tako zadel uničujoči tumor hrbtenjače, ki bi ga lahko napravil za tetraplegika, a bil je že tako razžrt, da je bila tudi operacija brez velikih obetov. Sam, kirurg po poklicu, se je odločil, da raje nadaljuje z igranjem tenisa in dobrodelnimi projekti, dokler ga bodo pač noge nosile. In si je priboril še nekaj spodobnih let.

Gawande skozi mučne osebne zgodbe pešanja teles v medicinsko perspektivo vpelje še bolnikovo. Kaj si ta najbolj želi? Da bi stal na nogah in trpel bolečine ali se podvrgel posegu, ki bi mu prihranil kakšno bol, a ga opasal z drenažnimi cevkami na trebuhu in ga osamil na domu? Tu kdaj ne gre za vprašanje, katera pot mu prinese daljše življenje, temveč katera mu omogoči polnejše bivanje. Ob tem avtor naleti tudi na problem domov za onemogle, ki imajo status hiralnic, ter postreže s primeri, kjer so domove naredili bolj po meri starostnikov: manjše stavbe in v njih nadstropja z družbo bodisi mačk bodisi psov, kje z vrtičkom, vse z idejo, kako jim najti še kakšno zadolžitev in s tem smisel bivanja. Skratka, kako sprejeti betežnost, izgubo spomina, svobodo gibanja, kako socialno in zdravniško pomagati odhajajočim, da zberejo pogum in se soočijo z bridko stvarnostjo, a znotraj nje izberejo manj slabe alternative.

Pravzaprav moderna različica Šalomova, ki je popisal iskanje smisla skozi 20 let taborišča v Sibiriji, le da je tu Sibirija minevanje lastnega telesa in duha v njem.

Skrajno trpko, vendar spodbudno empatično delo.