Toksični rudnik
Tradicionalne težave s financiranjem
Staš Zgonik
MLADINA, št. 9, 4. 3. 2016

Rov zapuščenega rudnika živega srebra v Idriji, preurejen v muzej
© Uroš Hočevar
Že nekaj let zapored se prve mesece leta ponavlja ista zgodba. Rudnik živega srebra v Idriji ostane brez zagotovljenih sredstev, potrebnih za plače in vzdrževanje. Letos ni nič drugače. Zaposleni januarja niso prejeli plač, denarja zmanjkuje tudi za plačilo drugih stroškov, na primer elektrike, ki poganja črpalke, s katerimi ohranjajo gladino jamske vode dovolj nizko, da preprečujejo posedanje mesta Idrija, pod katerim je izkopanih 280 kilometrov rovov.
Staš Zgonik
MLADINA, št. 9, 4. 3. 2016

Rov zapuščenega rudnika živega srebra v Idriji, preurejen v muzej
© Uroš Hočevar
Že nekaj let zapored se prve mesece leta ponavlja ista zgodba. Rudnik živega srebra v Idriji ostane brez zagotovljenih sredstev, potrebnih za plače in vzdrževanje. Letos ni nič drugače. Zaposleni januarja niso prejeli plač, denarja zmanjkuje tudi za plačilo drugih stroškov, na primer elektrike, ki poganja črpalke, s katerimi ohranjajo gladino jamske vode dovolj nizko, da preprečujejo posedanje mesta Idrija, pod katerim je izkopanih 280 kilometrov rovov.
»Največja težava je v tem, ker se tri ministrstva med seboj ne morejo dogovoriti, kdo je sploh odgovoren za vzdrževanje rudnika,« pravi župan Idrije Bojan Sever.
Zadeva je pravzaprav šolski primer birokratske komedije absurda. Rudnik, ki je v postopku likvidacije, je v lasti Slovenskega državnega holdinga. Področje rudarstva in s tem odgovornost za rudnike je na ramenih ministrstva za infrastrukturo. Sredstva za vzdrževanje mora zagotoviti ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Javni zavod (Center za upravljanje dediščine živega srebra), ki naj bi skrbel za vzdrževanje rudnika, pa spada pod ministrstvo za kulturo.
Kot je ta teden v državnem zboru dejal minister za infrastrukturo Peter Gašperšič, so »podane ustrezne podlage za izvajanje vzdrževanja in monitoringa, s čimer je zagotovljena tudi varnost Idrije, vsaj kot stoji na papirju«.
Praksa je seveda drugačna. Ministrstvo za kulturo se naloge otepa, ker, kot je lani zapisalo v sporočilu za javnost, »ne izpolnjuje niti najosnovnejših pogojev, da bi lahko nosilo odgovornost za vzdrževanje rudnikov in monitoring vplivnega območja rudnikov ter s tem nosilo odgovornost za človeška življenja in materialno škodo v primeru nesreč ožjega ali širšega področja«.
Tako je nastal položaj, v katerem bi v skladu z veljavnimi sklepi vlade ministrstvo za gospodarstvo sredstva za vzdrževanje, ki jih ima dejansko pripravljena, nakazalo le javnemu zavodu, ta pa v skladu s stališčem ministrstva za kulturo tega denarja ni pripravljen sprejeti.
Župan Sever je ponudil, da bi naloge prevzela Komunala Idrija, a kljub številnim sestankom in usklajevanjem do zdaj pristojnim ni uspelo najti zakonite poti za prenos pristojnosti in s tem financiranja.
Ravnanje državnih uradnikov v tem primeru je izjemno neodgovorno. Ne samo zato, ker je rudnik vpisan na seznam svetovne kulturne dediščine pri Unescu, temveč predvsem zato, ker je od neprekinjenega vzdrževanja rudnika odvisna varnost Idrije in njenih prebivalcev. »Ustavitev črpanja vode bi povzročila deformacijske procese z zelo visokim tveganjem za objekte na površini in na splošno za okolje,« je že pred časom opozoril rudarski strokovnjak dr. Jakob Likar z Naravoslovno-tehniške fakultete. Kakršnakoli alternativa stalnemu vzdrževanju bi bila dolgoročno dražja in bolj tvegana.