Kritika / Zmaga parodije

Sobotno tekmovanje za izbor slovenske predstavnice za Evrovizijo aka Ema je mimo, vsi pa govorijo samo o voditelju Klemnu Slakonji in njegovem videospotu Putin, Putout, ki ga je zavrtel pred koncem, kot za posladek. V dneh po oddaji je z njim na portalu YouTube – kjer je na konec videa dodal prošnjo za sponzorstvo – že presegel poldrugi milijon ogledov, pri čemer se ogledometer še kar neumorno dviguje. Rusov je pač kot Rusov.

Slakonja je pod televizijskimi žarometi zasijal prav na nacionalki, kot imitator v oddajah Hri-bar in NLP, nato kot voditelj Eme in kratkoživega eksperimentalnega projekta Misija Evrovizija, svoj glas je pred tem posojal celo Krtku Črtku v sobotni otroški jutranji oddaji Križ kraž. Njegovi doslej najbolj gledani videospoti so pred leti nastali pod okriljem TV3, kjer je imel šov Zadetek v petek, in nato po nenadnem prestopu na POP TV v okviru oddaje Je bella cesta. Slednjo je ustvarjal s soscenaristom Binetom Biziljem, sinom direktorice TV Slovenija in soavtorjem lanskega nacionalkinega prepotentnega flopa Ne se hecat’, h kateremu, zanimivo, Slakonje ni povabil.

Kakorkoli, štiri leta po oddaji Misija Evrovizija se je Klemen Slakonja na nacionalko vrnil v velikem slogu, gladko zasenčil vse nastopajoče na Emi in obeh slovenskoglasbenih dogodkih predhodnih sobot; na nacionalki so namreč želeli ustvariti nekakšen »slovenski San Remo, razvlečen na tri tedne«, kot je zadevo, katere pokrovitelj je bil Sazas, ožigosal Slakonja. Človek se vpraša, zakaj na Evrovizijo enostavno ne pošljejo njega, v katerikoli inkarnaciji že.

Kot običajno je bil na Emi spremljevalni program neprimerno boljši od tekmovalnega. Lepo je bilo spet videti in slišati Sestre, z bradami v stilu Conchite Wurst. Ali celo lanski zmagovalni duet Maraaya, oplemeniten s hrvaškim legendarnim bendom Cubismo. Če ne bi bilo Putinovega videospota, bi kot najzabavnejši trenutek Eme morda zmagal tisti, ko je Raay padel s sedežne garniture, pri čemer ni bil kriv on, ampak sedežna.

Oddaja je bila izvrstno zrežirana, za kar ima zasluge mladi Nejc Levstik, ki sicer režira nadaljevanko Usodno vino in oddaje Na žaru za POP TV. V nedeljo so prav na dotičnem žaru spekli doslej najstarejše meso, Borisa Kobala. Morda je bila zato cela oddaja bolj v upokojenskem duhu in bolj za občasno hehetanje kot za smeh, s svetlo izjemo nastopa fiktivnega desničarja po imenu Janez Novak kot premora med vsemi bledimi šalami na rovaš Kobalovega levičarstva.

Za konec pa ne smemo spregledati predsednika Boruta Pahorja, ki se je prejšnji petek iz svoje versajske palače v nacionalkinem Dnevniku narodu končno oglasil v zvezi z begunci, a govoril tako megleno, da je bilo jasno samo to, da se noče nikomur zameriti. Njegova mantra za vse se glasi: »Potrpežljivost, potrpežljivost, potrpežljivost.« Sam je je bil doslej deležen že več kot preveč.