Kritika / Mirana Likar: Glasovi

+ + + +

»Čigav je strah?«

Tudi tretja zbirka Likarjeve, v kateri je nabranih šestnajst različno dolgih zgodb, potrjuje artikuliranost njene pisave, ki se suvereno giblje po globalnih in globaliziranih podobah in se še posebej ustavlja ob trkih in prelomih med civilizacijskimi in kulturološkimi ploščami ter se usmerja nanje.

Nadrealisti so v času med obema vojnama lepoto opisovali kot naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na obdukcijski mizi in nekaj te naključnosti in neujemljivosti zgoščajo tudi nekatere zgodbe Likarjeve. Srečanje dveh, ki sta se spogledovala v tujini in se uzreta v rodnem mestu, ali nekdanja ljubimca, ki si zdaj nimata nič več povedati, razen da opazita zanemarjenost in sledi zoba časa na telesih drugega, za katerega bi nekdaj vse, do konca in naprej, zdaj pa tole. Ali trije prijatelji, ki se znajdejo pri zdravniku v različnih vlogah, eden na izteku, drugi na obisku in tretji v službi, kar vzburka spomine na otroštvo, ko se njihove usode še niso tako nepreklicno ločile in razlike še niso bile tako očitne. Ali skupina tujcev, kjer je opazovalcu do konca nejasno, za kakšne odnose gre, in ugiba in se lahko moti; multikulti situacija je pač nepredvidljiva in je ni mogoče pokriti z lastno izkušnjo, ker ta ni več univerzalna.

Odločitve posameznikov in kontekst ostajajo v nekaterih zgodbah skrivnostni in s tem dražljivi, kot bi izvabljali ugibanja opazovalca. V stanju vse večje razpoložljivosti in ob intenzivnem mešanju so si kulture in običaji z vseh vetrov znešenih plemen kar najbolj različni in ne do konca razumljivi. Nekaj tega sobivanja različnih svetov odkrivajo tudi nekateri fantastični zgodbarski elementi iz zbirke, vendar fantastika ni zaostrena pri opisovanju pomnoženosti svetov.

Likarjeva opisuje svet, razbit na tisoče podob, ki jih je težko zlepiti skupaj, zato sta strah in tesnoba prevladujoča občutka, opisuje odvisnosti in nerazumevanje drugega, recimo, ko ženski ne res pomeni ne, kar suvereni možaki težko priznajo, pa nujne deviacije in odgovor na fluidnost in negotovosti. Zbirka Glasovi je heterogena, tudi dolžina zgodb in intenzivnost njihovega zareza pod povrhnjico. Vendar takšna zgodbarska zloženka tudi formalno potrjuje opisano stanje sveta; ta je ne samo iz tira, tirnice so povsod in odločitve za pravo smer vse težje.

Likarjeva kaleidoskopsko zmaknjen in razpršen svet popisuje suvereno, z močno razvito empatijo in vpogledom v svet svojih likov in pripovedovalcev, predvsem pa zna priskrbeti srečevanjem primerno ozračje in okolje. Poročila iz notranjosti tako najdevajo ustrezno scenografijo, ta pa je kozmopolitska, babilonsko pomešana in s tem podobna hitrim in izmikajočim se podobam globaliziranega sveta, ki je naša usoda.