Kritika / Santigold: 99¢

+ + + +

Naslov in naslovnica tretjega albuma ameriške pevke in producentke Santi White, bolj znane pod psevdonimom Santigold, na prvi pogled ne potrebujeta razlage. Če obstaja kupec, lahko listek s ceno danes prilepite na vsako stvar, pa če je kaj vredna ali ne. Ker se glasbenica, na naslovnici zavita v embalažo, v nekaj skladbah tudi sama postavi v kontekst sodobnega potrošništva, nam s tem ponudi še več manevrskega prostora za interpretacije. Je (povprečna) skladba vredna toliko kot (kitajski) artikel iz 99¢ šopa, ki razen tega, da nanj lahko prilepite listek s ceno, nima nobene uporabne vrednosti? Je sama kot ustvarjalka/umetnica vredna toliko, kot stane njena skladba v spletni trgovini iTunes?

No, v resnici bi učinkovalo precej patetično, če bi se o tem spraševala neposredno, saj se je že po izidu prvenca pred osmimi leti tudi sama znašla v glasbenem mainstreamu in s tem sredi šovbiznisa. Zato se teh vprašanj raje loti skozi odnos družbe do potrošništva, pri čemer same sebe ne izključuje. Zanima jo, kaj je tisto, kar nas je vse skupaj pripeljalo do logike povsem iracionalnega trošenja. Pri tem pa nas za nameček še prav izvrstno zabava.

O vlogi posameznika v tej verigi se sicer lahko sprašujemo tudi na podlagi položaja, v katerem sta se znašla njena glasbena kolega, s katerima je sodelovala v preteklosti. Kanye West, ki albume prodaja v milijonskih nakladah, je denimo pred kratkim napovedal bankrot. Nič manj pa ni v oči zbodel primer Pharrella Williamsa in njegovega hita Happy, ki ima samo na YouTubu krepko več kot milijardo ogledov, a mu od njega v žep menda ni kanilo nič več, kakor na mesec zasluži povprečen Američan. Morda je Santigold tudi zaradi njunih izkušenj ob izidu albuma 99¢ lansirala še istoimensko linijo kozmetike in modnih dodatkov. Postaja torej glasba vse bolj le še tržno orodje? Potrošniško blago?

Za šefe založbe Atlantic Records, ki so si za producenta Santigoldinega novega albuma spet zaželeli hitmejkerja Dipla, zagotovo. Toda sama te logike ne sprejema, obenem pa ima očitno dovolj avtoritete, da je k sodelovanju tokrat povabila še kar nekaj novih producentov, ki so ji pomagali izpiliti žanrsko vedno zvedavo glasbo. Tako nas naravnost navduši s samosvojo, sodobno različico razigranega dancehalla v skladbi Banshee, ki bo tudi ob koncu leta najbrž pristala na marsikateri lestvici najboljših singlov. Ali pa z izvirno vizijo trapa, ki ga križa s pritiklinami reggaeja in elegantne, sodobne plesne elektronike.

V žanrski paleti se znajdejo še izpeljanke new wava, indie popa in rocka, hip hopa, funka, toda vedno pod taktirko njene prepoznavne pop senzibilnosti, zaradi katere jo že od začetkov primerjajo z njeno dobro prijateljico in občasno sodelavko, ki nastopa pod imenom M.I.A. No, z novo ploščo Santigold (spet) dokaže, da ni njen klon, kot ji radi očitajo. Še več, na albumu je kar nekaj takih skladb, za kakršne že nekaj let moledujejo M.I.A.-jini (starejši) feni.