»Morali se bomo boriti kot boljševiki, da bi za zdaj ustvarili kapitalistično državo blaginje«

Igor Štiks se je leta 1992 iz rodnega Sarajeva preselil v Zagreb, tam je študiral primerjalno književnost in filozofijo in se uveljavil kot literarni kritik. Magistrski študij je opravil v Parizu in nato doktoriral na Univerzi v Chicagu. Po vrnitvi v Evropo se je zaposlil kot raziskovalec na Univerzi v Edinburgu, kjer dela še danes. Napisal je dva romana, Dvorec v Romanji in Elijev stol, oba sta bila na Hrvaškem nagrajena in prevedena v nekatere evropske jezike.
Lani je pri založbi Bloomsbury izšla njegova knjiga Nations and Citizens in Yugoslavia and the Post-Yugoslav States (prevod knjige pod naslovom Državljanin, građanin, stranac, neprijatelj je izdala zagrebška Fraktura), ki je plod desetletnega proučevanja tematike državljanstva na ozemlju nekdanje Jugoslavije v zadnjih sto letih.
Štiks je danes eden najbolj znanih hrvaških filozofov, znan je tudi kot aktivist in soorganizator (skupaj s hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom) zagrebškega festivala Subversive, ki je doslej gostil največja imena svetovne levice.
Z njim smo se pogovarjali o izkušnji begunca, o pogledih na razpad Jugoslavije, o fenomenu Sarajlij, kakor pravijo Sarajevčanom s posebno mentaliteto, ki ni obremenjena z nacionalno in versko pripadnostjo, o vse bolj fašistoidni (vzhodni) Evropi, o oligarhični (ne)demokraciji in potrebnih premislekih levice v Evropi in svetu.

Leta 1992, na začetku vojne v Bosni in Hercegovini, ste s štirinajstimi leti s starši odšli iz Sarajeva in se preselili v Zagreb. Če beremo vaše romane, pa tudi strokovna besedila, se zdi, da gre v vašem delu za nekakšen poskus globljega razumevanja lastne identitete in usode, ki je usoda begunca. Se istovetite z današnjimi begunci, ki prihajajo v Evropo z vojnih območij v Siriji in od drugod?

Zadnje leto je šlo skozi Beograd veliko beguncev. Obiskal sem jih v tamkajšnjem parku, kjer so čakali na odhod, takrat še proti Madžarski. V njih sem videl samega sebe in svojo družino leta 1992. Nobene razlike ni bilo med nami, ki smo bežali skozi Bosno in prek zrušenega mostu v Brčkem na Hrvaško, kjer je bila prav tako vojna, in zdajšnjimi begunci z Bližnjega vzhoda. Tako kot smo bili mi, so tudi oni danes prestrašeni, ne vedo, kaj jim bo prinesla prihodnost. V takšnih razmerah se človek znajde v zelo težkem duševnem položaju, zgubi nadzor nad svojim življenjem. Še posebej grozno je to za otroke, ko vidijo, da so njihovi starši izgubili nadzor nad življenjem. To prinese vojna. Seveda so to teme, s katerimi se ukvarjam v romanih in znanstvenem delu, povezane pa so z ambivalentnim položajem prišlekov, ali kot bi rekli v Zagrebu, pritepencev. Sam sem begunec v Hrvaški in njen državljan, kajti moji starši prihajajo iz Hrvaške in se v tistem času v resnici nismo zatekli v tujo državo, vendar so me ljudje dojemali kot tujca, pritepenca, prišleka.