»Jaz sem postal umetnik, Kaczyński pa diktator«

V preteklih tednih je bil v Ljubljani na obisku v Slovenskem mladinskem gledališču eden najprepoznavnješih poljskih gledaliških režiserjev, 73-letni Krystian Lupa, ki se je proslavil predvsem z delom v krakovskem Starem teatru. Lupa je človek, ki se je v življenju ukvarjal tako rekoč z vsem – od fizike do grafičnega oblikovanja, leta je bil strasten jungovec in velik ljubitelj avstrijskega literata Thomasa Bernharda. Kot vsak pošten bernhardovec prezira svojo državo in fašistoidne mehanizme, ki jo poganjajo, in čeprav je bil vedno družbeno kritičen, na stara leta ugotavlja, da se je družbenopolitični položaj tako zaostril, da se je treba o tem izrekati tudi javno.

Kako da ste se na starost odločili postati odkrito družbeno kritični? Ste morali tako dolgo čakati, da je položaj postal dovolj strašen?

Ko sem bil mlad, sem se ukvarjal samo sam s sabo. Svet me ni zanimal. Ničesar nisem vedel. Vedno sem bil individualist, avtsajder, nikoli nisem pripadal nobeni skupini, zato takrat, ko sem bil mladenič, nikdar nisem sodeloval v skupinskih manifestacijah ali akcijah, ki so od leta 1968 in potem v sedemdesetih letih potekale na Poljskem. Takrat sem se počutil kot brezimnež, kakršnih je na tisoče, če ne kar na milijone, in zdelo se mi je, da moja mnenja in moja dejanja nikogar ne zanimajo.